Navodila za preživetje
(Blueprint for survival)
|
Navodila za preživetje
|
|
||
Original: http://www.cisatlantic.com/trimix/AQUAcorps/survive/Blueprint.htm
Op. prev.: Pričujoč članek je bil objavljen leta 93, od zato so nekatere trditve (rdeča barva) zastarele oziroma manj optimalne.
Michael Menduno in Billy Deans (prevedla Gregor Jeromen in Matej Simonič)
Čeprav so standarde za učenje tehničnega potapljanja dobro postavili že American Nitrox Divers, Inc. (ANDI), International Association of Nitrox & Technical Divers (IANTD), Professional Scuba Association (PSA), in Technical Diving International (TDI), ki jih še naprej dopolnjujejo, trenutno ne obstaja skupek dogovorjenih pravil za vodenje potapljaških operacij, ki bi bil podoben tistemu, ki so ga razvili v profesionalnih in komercialnih potapljaških organizacijah.
Spodaj navedena vodila, prvotno objavljena v aquaCORPS Journal N6/Computing (junij 1993), sta sestavila kapitan Billy Deans (Key West Diver) in Michael Menduno (aquaCORPS) s pomočjo številnih posameznikov kot odgovor na številne nesreče pri tehničnem potapljanju, ki so se v tistem času dogajale.
Pravila temeljijo na boljših postopkih, sprejetih v praksi med tehničnimi potapljači. Veliko so pridobili s tehnikami analize nesreč, ki so jih razvili jamski potapljači in so na voljo kot osnova za razvoj "community consensus" pravil za tehnične potapljače,
Danes, dve leti kasneje, menimo, da je potrebno zaradi velikega porasta tehničnega potapljanja in začetka uporabe EAN v rekreativnem potapljanju ta pravila posodobiti in ponovno objaviti.
Da bi to storili, smo se povezali z vodilnimi ljudmi v potapljaštvu, vključno z voditelji podjetij za šolanje tehničnih potapljačev in jih vprašali za mnenja, ki so navedena spodaj. To besedilo torej predstavlja mnenje potapljačev, ki ga z veseljem predstavljamo bralcem.
Pred 15 do 20 leti so v odgovor na porast števila žrtev jamski potapljači razvili vrsto varnostnih ukrepov, ki so jih pridobili s takrat novo tehniko analize nesreč. Analiza nesreče pomeni temeljito preiskavo, pri kateri celoten dogodek razdelimo na sestavne dele in skušamo ugotoviti, kaj je dejansko šlo narobe. Kasneje jo je izboljšal eden od pionirjev Sheck Exley in jo objavil v svoji knjigi Basic Cave Diving: A Blueprint For Survival (Exley, 1979, 1986). S to vrstno analizo nesreč v jamah so ugotovili, da je za večino nesreč moč najti en glavni faktor in tipično enega ali več pomožnih. Še več, te faktorje je moč razporediti v pet osnovnih pravil za varno potapljanje v jamah: izurjenost, uporaba neprekinjene vrvice do gladine, mešanico za dihanje uporabljaj po pravilu tretjin ali še bolje, ne potapljaj se globoko (z zrakom) in s seboj nosi vsaj tri luči. Šesti princip, poznan tudi kot "neprestana pazljivost" (angl. Eternal Vigilance), se glasi: "Vsak lahko umre v kateremkoli trenutku na kateremkoli jamskem potopu." Analize nesreč po teh pravilih so postale temelj varnosti v jamskem potapljanju.
Analizam nesreč v jamah so kmalu sledile analize nesreč pri športnem potapljanju. V letu 1989 sta Mano in Shibayama objavila študijo z naslovom "Aspects of Recent Scuba Diving Accidents", v kateri sta analizirala 264 primerov s smrtnim izidom in 319 primerov dekompresijske bolezni in arterijske plinske embolije. Ugotovila sta, da je do preko 45% nesreč v športnem potapljanju prišlo zaradi nepremišljenosti (angl. reckless diving) in pomanjkanja izurjenosti.
Večino nesreč bi se dalo preprečiti. V drugi študiji je Chowdhury v povezavi z National Underwater Data Center (Chowdhury, 1989) opravil analizo nesreč pri potapljanju na potopljene razbitine. Zaključil je, da je za 73% nesreč, kjer je bil vključen tudi vstop v razbitino, krivo pomanjkanje neprekinjene vodilne vrvice, medtem ko se je 42% žrtev zunaj razbitin ponesrečilo zaradi pomanjkanja plina ali zraka.
Exley je v 1990 ponovno predelal svoje prejšnje delo in ga objavil v Underwater Speleology. Glede na trenutne trende v nesrečah je zaključil, da so morda osnovni principi jamskega potapljanja preveč poudarjani glede na razvoj nove opreme in tehnik potapljanja, ki so jih jamski potapljači začeli uporabljati (npr. plinske mešanice) in da bi bilo treba spisek varnostnih priporočil razširiti.
Zaključki Exleya so bili motivacija za originalno delo. V našem pristopu smo poskusili ugotoviti in razložiti faktorje, ki bi lahko povzročili poškodbe ali smrt potapljača. Gradili smo na pravilih za varno potapljanje v jamah in na postopkih iz prakse. Navodila, ki so nastala, so organizirana v sedem kategorij: karakteristike, urjenje, količina plinov, mešanje plinov, dekompresija, oprema in organizacija.
Posplošene karakteristike potapljača, ki so potrebne za izvedbo tehničnih potopov smo povzeli v obliki priročnega akronima OZIIO (v angleščini AKTEE):
Attitude = Odnos - Zakaj to počneš?
Pravilen odnos je bistven za varno izvajanje tehničnega potopa. Prostora za predrznost in mačizem ni.
Knowledge = Znanje
Brez zadostnega znanja ni izhoda iz problematičnih situacij.
Training = Izurjenost
Veščine nam morajo postati tako domače, da jih lahko izvajamo podzavestno.
Experience = Izkušenost
Izkušenost je odvisna od okolja in vrste aktivnosti. Nabiranje izkušenj zahteva čas. Obsežne izkušnje iz potapljanja na razbitine ne zagotavljajo varnega potapljanja v jamah in obratno.
Equipment = Oprema
Vsak potop zahteva pravilno opremljenost. Zapomnite si, da čim večji izziv predstavlja potop in bolj ko gre preko meja rekreativnega potapljanja, večje tveganje mora sprejeti potapljač. Oprema in urjenje ne moreta nikoli popolnoma izključiti povečanega tveganja.
Urjenje za tehnično potapljanje je dolgotrajen, neprekinjen proces, podoben treningu za atletsko sezono ali borbo. Ključna je neprekinjena vadba. Opravljanje formalnega tečaja je gotovo dober prvi korak, vendar je to le začetek, s katerim še nismo pripravljeni na potop. Tehnično potapljanje je dejavnost, ne certifikat oziroma kvalifikacija.
1. Vedno bodite pripravljeni in izurjeni za potop, ki ga načrtujete izvesti. Naredite oceno tveganja. Vprašajte se, če oba s partnerjem ustrezata kriterijem OZIIO (AKTEE) in če je potop vreden tveganja, v katero se z njim podajate. Če je odgovor na eno od teh vprašanj negativen, potop odpovejte.
2. Pogosto ponavljajte in vadite postopke za izredne situacije, tako da postanejo navada.
Zagotavljanje zadostne količine plina (-ov) je glavi omejevalni dejavnik pri potapljanju in hkrati predstavlja tudi največji dejavnik tveganja. Še posebej pomembno je planiranje porabe plinov in uporaba ustrezne rezervne količine plinov.
3. V jamah, razbitinah ali v odprtih vodah globlje od 40 m se vedno potapljajte z ustrezno redundantnim dihalnim sistemom (vsaj dve prvi in drugi stopnji). Podvojena le druga stopnja in sopotapljač sta sprejemljiv redundantni sistem za nedekompresijsko potapljanje do globine 40 m (rekreativno potapljanje) v dobrih pogojih, čeprav svetujemo neodvisen redundantni sistem za potope globlje od 18 m in/ali v neidealnih okoliščinah.
4. Načrtuj in izračunaj količino plinov, potrebnih za izvedbo potopa (potrebna količina = načrtovana poraba + zahtevana rezerva) in se po tem načrtu tudi potapljaj (angl. Plan your dive and dive your plan). Izračun porabe plinov naj bo konzervativen in temelji na vaši in sopotapljačevi porabi. Kadar se potapljate v jamah ali razbitinah vedno upoštevajte pravilo tretjin pri porabi plinov, v odprtih vodah pa odvisno od aktivnosti to ustrezno prilagodite. To pomeni začetek povratka, ko prvi potapljač porabi tretjino plina, tako da je za vrnitev potrebna tretjina, preostala tretjina pa predstavlja potrebno rezervo. V skupini potapljačev mora vedno obstajati dovolj velika rezerva dihalnih plinov, da lahko celotna skupina varno konča potop tudi če eden izmed potapljačev utrpi "katastrofalno" izgubo plinov. Za dolge potope v odprtih vodah je pravilo tako, da je treba do prvega dekompresijskega postanka prispeti z najmanj tretjino globinske mešanice (angl. bottom mix).
5. Načrtuj vsaj 33% rezerve (1.5x načrtovana poraba) za dekompresijsko mešanico. Odvisno od aktivnosti naj bodo tudi jeklenke za dekompresijo opremljene z redundantnimi regulatorji.
6. Kadar je mogoče, nosi s seboj vse pline, ki jih potrebuješ za potop, razen če jih lahko zanesljivo in varno odložiš, kar je odvisno od aktivnosti in okolja. Poudarimo naj, da je prav v možnostih zanesljivega odlaganja etapnih ali dekompresijskih jeklenk bistvena razlika pri potapljanju v jamah in na razbitine. V odprtih vodah je cilj biti popolnoma neodvisen (brez odlaganja jeklenk; op. prev). Glede na analizo logistike plinov je kritična točka za dolge in globoke potope v odprtih vodah za team dveh potapljačev nekje med 77 in 92 m globine, odvisno od trajanja potopa (uporablja se mešanice ne zrak; op. prev.). Zahtevnejši potopi zahtevajo izdaten podporni team in učinkovite komunikacije.
Tehnika mešanja je orodje, s katerim je moč izboljšati varnost in učinkovitost potapljačev, če se pravilno uporablja. Najbolj kritičen dejavnik pri potapljanju z mešanicami je vsebnost kisika, saj poveča tveganje CNS (zastrupitve osrednjega živčnega sistema) in posledičnih konvulzij oz. krčev.
7. Vedno se potapljajte z najvarnejšimi mešanicami glede na načrt želenega potopa.
8. Vedno analiziraj in označi svoje jeklenke in regulatorje preden se potopiš. Zagotovi, da boš vedno vedel, kaj dihaš. Uporabi oznako, ki vsebuje vrsto plinske mešanice in maksimalno dopustno globino (MOD = maximum operating depth). Vsaka jeklenka in/ali regulator, ki vsebuje potencialno hiperoksično mešanico (PO2 >= 1.6 bar na katerikoli globini potopa) naj ima po možnosti tudi oznako, ki jo je moč v nični vidljivosti otipati.
9. Parcialni tlak O2 naj bo pod 1.45 bar med aktivno fazo potopa in pod 1.6 bar med počivanjem na dekompresiji. Običajno danes tehnični potapljači uporabljajo potovalne in globinske mešanice s parcialnimi tlaki med 1,2 in 1,45 atm., odvisno od pogojev. Parcialni tlaki 1.4 do 1,6 atm so lahko že nevarni. Med dihanjem kisika redno vsakih 20-25 min. delajte premore z zrakom. Če zrak ni na voljo, uporabljajte plin ki ima najnižji parcialni tlak kisika. Nekateri potapljači začnejo s premori takoj, ko CNS index prekorači 80%. CNS napotki ki so danes v uporabi so samo vodila, ki niso zadostno podprta z dokazi. Če povzamemo Terry Billingsleya (Hamilton, 1985): " CNS je kot pesek ob cesti. Če se ceste držimo, se izognemo težavam."
10. "RECITE NE" nitrox mešanicam (npr. zrak) nad globinami 55-61 m ali manj, odvisno od okoliščin (z vidika toksičnosti kisika; op. prev.). Nadalje ohranjajte ekvivalentno narkotično globino END čim plitkeje, kot je v praksi izvedljivo, vsaj 46 m ali manj. ANDI sicer omejuje zrak in nitrox mešanice na 50 m. PSA dovoljuje zelo kratke, neaktivne izpostavitve do 72 m in globlje pod nadzorom dveh inštruktorjev na tečajnika.
Dekompresijska bolezen ni nesreča. To se dogaja in se bo dogajalo, kot predvidljiv del potapljanja.
11. Vedno uporabljajte primerne in zanesljive metode dekompresije za potop ki ga planirate izvesti in bodite konzervativni. Imejte pripravljene tudi rezervne (angl. bailout) tabele za scenarije z izgubljenim plinom.
12. Uporabljajte hiperoksične mešanice za dekompresijo (npr. kisik in/ali primerne EAN mešanice) če je to le mogoče, kadar opravljate dekompresijo z več jeklenkami. Kisik se uporablja na 3 in 6 m postankih, v manjši meri zrak in EAN mešanice, saj "so bile ugotovljene kot neučinkovite na teh globinah" (Vann, 1992), čeprav EAN 80 (80% O2, 20% N2) pridobiva na popularnosti, kar naj bi zmanjšal nevarnost CNS toksičnosti kisika in ga lahko uporabljamo tudi na globini 9 m. Prav tako kakor je priporočljivo da potapljači opravijo varnostni postanek na nedekompresijskih potopih, nekateri posamezniki opravijo najgloblji dekompresijski postanek 3 m globlje kot bi bilo sicer potrebno.
13. Omejite dekompresijo s kisikom na 6 m ali manj (max. PO2=1.6 atm) in jo izvajajte previdno. Potapljač, ki diha mešanico ali kisik se mora izogibati vsem dejavnikom, ki bi lahko povečali verjetnost CNS kisikove toksičnosti, oz. čemurkoli, kar bi lahko povzročilo porast CO2. Uporabljajte "ščit", da preprečite slučajno uporabo čistega kisika v globini. Označevanje z barvami in etiketiranje niso zadostni.
14. Vedno planirajte in bodite pripravljeni spopasti se z dekompresijsko boleznijo. Še posebej imejte pripravljeno dovolj kisika, ki bo nemudoma na voljo in vedite kako se uporablja. Nekateri ljudje celo verjamejo, da bodo postale zelo razširjene cenene prenosne komore.
Vaša oprema je oprema, ki vam omogoča preživeti v, fiziološko gledano, sovražnem okolju - pod vodo. Takoj za dihalno opremo sta po pomembnosti na vrsti varnostna vrvica in sistem vrvi za dekompresijo.
15. Vedno uporabljajte najboljšo možno opremo, ki je dobro vzdrževana in primerna za potope, ki jih izvajate. Ključna je redundanca vseh bistvenih sistemov. Vedno imejte pri sebi opremo za slučaj izrednega stanja, in jo tudi znajte uporabljati. Na primer: tri svetilke (tehnično in jamsko potapljanje), kolut in bojo za izvajanje dekompresije (odprte vode), pripomočke za signalizacijo na površini (odprte vode) in rezervno jeklenko, kadar se potapljate kot ekipa enega.
16. Vedno uporabljajte neprekinjeno vrvico, kadar se potapljate v jamah ali razbitinah, in vrvi za dekompresijo, kadar opravljate daljše ali globlje potope v odprtih vodah. Vedite da daljši postanki brez vrvi niso enostavni in so lahko nevarni. Za te je potrebno precej treninga, še posebej ob uporabi hiperoksičnih mešanic, pri katerih je kontrola globine bolj kritična.
Tehnični potop je drzen projekt, ki vključuje planiranje, pripravo, organizacijsko strukturo, uporabo primerne opreme, teamsko delo, kompetentno izvedbo in zmožnost pravilno in hitro reagirati ob izrednih primerih. Varnost potapljača mora imeti vedno najvišjo prioriteto. Po težavnosti in zahtevnosti potrebe po podpori, so tehnični potopi nekje med rekreacijskimi in komercialnimi projekti. Vsak potop je projekt. V primeru tradicionalnih "rekreacijskih potopov" pa so te zahteve minimalne.
17. Planiraj vse aspekte potopa in nato izvedi planirano. Načrtuj svoj projekt tako, da bo mogoče nuditi učinkovito pomoč potapljačem v vseh fazah potopa. Še posebej bodite pripravljeni na najhujše in imejte vedno dovolj kisika pri roki in ga znajte uporabljati. Če niste pripravljeni in zmožni izvesti tega tako kot je potrebno izvesti, raje prekličite potop.
18. Vedno se potapljajte kot ekipa, uporabljajte površinsko podporo, kadar pa je to potrebno tudi potapljače za podporo pod vodo. Določite vodjo projekta, ki je odgovoren za nadzor nad varnostjo in vodenje evidence. "Buddy" sistem sam po sebi ni dovolj zanesljiv za tehnično potapljanje. Teamski pristop mora bazirati na samozadostnosti vsakega potapljača posebej, in njegovi kompetentnosti, čeprav je team enega človeka sprejemljiv v nekaterih okoliščinah. Predvsem se držite pravila številka ena: "Kdorkoli lahko v kateremkoli trenutku odpove oz. prekine potop. (Kdorkoli lahko prav tako tudi zlahka umre.)"
19. Med potopom uporabljajte učinkovite sisteme za komunikacijo med potapljači in ekipo na površini. V prihodnosti bodo verjetno postali običajni sistemi za brezžično komunikacijo.
20. Ostanite v "področju udobnosti" med vsemi fazami potopa in se ne potapljajte v pogojih, kjer se počutite neugodno.
21. Pomni: TI, in SAMO TI, si odgovoren za lastno varnost. Nikoli ne dovoli da bi te pretirana samozavest ali pritisk ostalih prisilili v to da bi sprejel odločitve ki bi ogrozile varnost. To vam lahko pokvari dan.
*Definicija: Tehnično potapljanje je dejavnost, v kateri uporabljamo posebne metode in opremo, da bi izboljšali varnost potapljača, ter povečamo njegovo učinkovitost in mu omogočimo da izvede potope v takih okoliščinah ter izvede take naloge, ki so izven območja rekreativnega, nedekompresijskega potapljanja.
Sheck Exley je eden od ključnih posameznikov, zaslužnih za nastanek in uporabo "analize nesreč" v jamskem potapljanju. Njegova knjiga, Basic Cave Diving: A Blue Print for Survival (5th ed., 1986) je priporočeno branje za vse tehnične potapljače. Naročite jo lahko na: National Speleological Society/Cave Diving Section, PO Box 950, Branford, FL 32008.
Na HTML pretvoril inu na svitlo dal Gregec,
15. maja 2001