Fiziologija potapljanja:
Komentar o prostem potapljanju
|
Fiziologija potapljanja:
|
|
||
| (Dean Horvat) | ||||
Lep pozdrav vsem!
Pred nekaj časa se je pojavilo zanimivo vprašanje oziroma komentar o prostem potapljanju in polemika v zvezi z njim, češ, ali je sploh še potrebno ali ne. Tema se mi zdi zelo zanimiva, zato podajam nekaj svojih pogledov. Upam, da jih boste prebrali z zanimanjem ...
Potapljanje je eden od športov, ki jih imenujem "tehnični". Izraz uporabljam predvsem kot oznako dejstva, da je velik del posameznikove potapljaške izobrazbe usmerjen prav v področje poznavanja in uporabe specifične potapljaške opreme. Ravno na tem področju pa je v zadnjem času moč opaziti močan in izjemno hiter napredek predvsem pri razvoju nove, moderne opreme v skladu s splošnim tehničnim napredkom. Posebno zaradi tega dejstva se tako pogosteje pojavlja vprašanje, kakšno vlogo naj ima (če naj jo sploh ima) prosto potapljanje (torej na dah ali v apnei) pri izobraževanju novih potapljačev. Vprašanje je za nekatere provokativno, sam pa menim, da je potapljanje na dah izjemno pomemben del potapljaške izobrazbe slehernega SCUBA-potapljača. Naj skušam svoj pogled argumentirati:
Že na začetnem potapljaškem tečaju ste slišali, da se mora potapljač v vodi počutiti prijetno in sproščeno (manjša poraba dihalnega medija, usmerjeni gibi z majhno porabo energije itd.). Sproščenost in dobro obvladovanje medija sta osnovna predpogoja za pravilno ukrepanje v primeru stiske pod vodo. Kar pa me zadnje čase vse bolj skrbi, in to tudi vse pogosteje lahko opažam, je, da videvam vse več potapljačev (rekreativcev in tehničnih), ki se nenavadno slabo in neprijetno počutijo, če imajo v ustih dihalko in ne regulatorja. Tako stanje lahko označim kot latentni stres - nekaj, kar je lahko v kritični situaciji odločilnega pomena, saj tak potapljač v dejanski stresni situaciji ne bo pravilno reagiral. Trditev je zelo ostra in ne dopušča prislova "mogoče", kajti na drugi strani tehtnice je življenje potapljača. Inštruktorji, prav dobro poznate problem tečajnikov, ki imajo težave s plavanjem brez maske ali praznjenjem le-te. Veste tudi, da ravno zato tečajnik ne more opraviti potapljaškega tečaja, če veščine ne obvlada popolnoma, na način, ki mu omogoča kontrolo medija in dihanja. Vprašanje, ki ga zastavljam v premislek na tem mestu, je: "Ali menite, da potapljač, ki ne zna opraviti potopa zgolj z ABC-opremo, obvlada medij in sebe dovolj, da bi se lahko dovolj varno potapljal s SCUBA-aparatom?"
Razumevanje zastavlja cilj. Prosto potapljanje bi lahko opisali kot meditativno veščino z več zanimivimi posledicami: omenil sem že sproščenost in zavest o okolju. Tej lahko dodamo še postopen in sebi lasten razvoj sprostitvenih tehnik. Ali, če vse skupaj prevedemo v jezik SCUBA-potapljača: zmanjšamo možnost za paniko v stresni situaciji. O varnosti sem sicer že govoril, zdaj pa bi rad ta faktor zgolj teoretično odstranil. Kaj nam torej še preostaja? Nedvomno bo potapljač, ki dobro obvlada tehnike prostega potapljanja, v vodi bolj učinkovit - izboljšalo se bo njegovo razmerje med porabo in izkoristkom dihalnega medija, neposredno bo izkusil in doumel fiziko plovnosti in mogoče (najpomembnejše) bo razvil sposobnost opazovanja fizioloških in psiholoških odzivov svojega telesa na način, podoben onemu, ki ga uporablja potapljač s SCUBA-aparatom, ko nadzoruje manometer, deko-status na računalniku, čas ipd. Nedvomno se strinjate, da je ta veščina izjemna dodatna in koristna pomoč, ko si bo taisti potapljač nadel SCUBA-opremo in se spustil v globino. Večina današnjih tehničnih potapljačev (ne pa tudi rekreativcev) sicer načeloma obvlada teoretične osnove hiperkapnije, hipoksije ter hiperoksije, vendar z njimi "ne živi". Menim, da je neposredna izkušnja tisti element, brez katerega ni možno doseči nekega poglobljenega znanja o uporabi nitroksa, trimiksa ali dihalni tehniki pri uporabi zaprtih dihalnih sistemov. Kje je tu rekreativec? Hja, en stavek nazaj - tudi običajni zrak je nitroks. Ravno zaradi nepopolnega znanja o teh osnovah fiziologije dekleta in fantje ne poznajo svojih omejitev. Kaj storijo? Gredo v vodo, poskušajo. Enkrat, dvakrat, več let. Nekoč se jim vse skupaj vrne, kot bumerang - v glavo. Pri potapljanju (žal) ni učenja na napakah. In ravno tu je ključna beseda! Učenje je pomembno. Učijo nas učitelji. Ravno tako, kakor nas je mama (ali pa oče, da ne bo kdo užaljen) naučila prvih korakov od zibelke do najbližjega kavča, tako BI MORALI potapljaški inštruktorji naučiti tečajnika osnovnih korakov (pravzaprav zamahov) v veliko modrino. Pravilne tehnike potapljanja na dah tvorijo osnovni gradnik pri gradnji poti bodočega potapljača in mu jo lahko v zelo veliki meri tudi natančno določijo v to ali ono smer. Vprašanje za premislek bi tukaj lahko bilo: "Ali mi je moj inštruktor potapljanja res povedal dovolj o Arhimedovem zakonu in kaj mi bo storil Dalton, če se bom po več dneh potapljanja s SCUBA-aparatom dva dni potapljal na dah, zato, da se ťočistimŤ viška dušika?"
Nekateri potapljači gledajo potapljača, ki se potaplja prosto, kot na krvoločneža, ki pobija ribe ali kot zgolj - "šnorklerja". Obe označbi sta krivični. Res je, da je (vsaj pri nas) prosto potapljanje večinoma povezano s podvodnim ribolovom, vendar so pravi škodljivci potapljači s SCUBA-aparatom, ki lovijo s puško. Ozrite se okrog sebe (ali sami vase) in se vprašajte, koliko takih ljudi poznate. Kar se "šnorklerjev" tiče, gre zgolj za označbo tistega, kar počne turist (običajno ameriški) na počitnicah in mu to nekdo mastno zaračuna. Če govorim o prostem potapljanju kot o potapljanju, pa lahko mirno zatrdim, da je odločitev SCUBA/apnea del načrtovanja potopa. Prosto potapljanje ima nedvomno določene prednosti, na primer povečano okretnost potapljača in popolno neslišnost pri interakciji s podvodnim živim svetom. Poskusite, presenečeni boste, kaj vse lahko vidite pri prostem potapljanju, in kako se lahko približate živalim. Najdragocenejša izkušnja je nedvomno obratna interakcija: ko apneist neslišno leži/kleči na dnu, se živali zelo kmalu začno same zanimati zanj in se življenje odvija naprej nemoteno, brez alarma zaradi vsiljivca. Ali ni to eden glavnih razlogov, zaradi katerega se večina od nas sploh potaplja? Kar se tehnik tiče: prosto potapljanje vključuje čisto vse osnovne elemente rekreativnega/tehničnega potapljanja: ničelni čas, hitrost dvigovanja, plovnost, površinski interval. Tako npr. uteži, ki jih potapljač uporablja za spust v globino, na dnu predstavljajo potencialno resno oviro ob začetku dvigovanja zaradi spremenjene plovnosti obleke. Trening v prostem potapljanju vključuje postopno povečevanje globine na račun redukcije bazalnega metabolizma z meditacijo in kontrolo mišičnega dela velikih skupin rdečega mišičevja, predvsem nog, ter redukcije kisikovega dolga ali ppCO2 s striktnim upoštevanjem površinskega intervala. Hm, zanimivo? Poskušajte odgovoriti na tole: "Je dušik pomemben pri prostem potapljanju?" Odgovor vas bo zelo presenetil.
Danes je uveljavljen simplističen pogled na prosto potapljanje kot na dopustniško početje, za katerega je potrebno zgolj znanje in uporaba tehnik izenačevanja. Pod površino se (kakor vedno) skriva veliko zanimivega: potapljač, ki ni seznanjen s količino potrebnega kisika za potovanje v globino in nazaj, bo verjetno izgubil zavest, če bo postopno povečeval globino navkljub jasni potrebi po vdihu. Skoraj vsi sicer vemo, da je povečan parcialni tlak CO2 primarni signal možganom za občutek potrebe po dihanju. Vendar: stopnja metabolizma je lahko tudi tako nizka (npr. v hladni vodi ali po meditaciji), da se kemoreceptorski signal povišanega CO2 sploh še ne sproži, ko povišan parcialni tlak O2 zaradi naraščajoče globine povzroči ugašanje refleksa dihanja, ki je odvisen od kisika. Tako bo lahko potapljač plaval globlje in globlje, ne da bi se pri njem razvila potreba po vdihu zaradi povišanega ppCO2, do točke, ko bo praktično porabil ves O2 in padel v nezavest. Kdor se ukvarja s tehničnim potapljanjem, že lahko jasno vidi problem travel-miksov, bottom-miksov in hipersaturacije, za kar pa ne potrebujete vsaj šestih jeklenk, temveč zgolj - "šnorkel".
Predolgo bivanje pod vodo v apnei ima lahko posledice tudi pri dvigu na površino - ppO2 bo po predolgem zadrževanju na globini med dvigom padal do te mere, da bo na neki globini ppO2 tako nizek, da bo potapljač brez predhodnih opozoril (ali zaradi predhodnih spregledanih ali nepredvidenih) izgubil zavest. (Kdor obiskuje predavanja, je to lahko videl tudi na zgledu. Večina vas je bila potem kar malce "hipoksičnih".)
Podoben problem za nepoučene predstavlja možnost izgube zavesti zaradi prehitre spremembe položaja telesa. Prosti potapljači se najpogosteje potapljajo v položaju z glavo navzdol, kar pospešuje dotok krvi v možgane. Med potopom bodo možgani postali hipoksični, kar bo sprožilo potrebo po dihanju. Potapljač nato spremeni lego telesa, saj se z glavo prične dvigovati proti površini. Posledica: izguba zavesti na globini, kajti s spremembo položaja glave je potapljač iz možganov odtegnil že hipoksično kri.
Še en začetniški problem in problem ega: prosti potapljač se dvigne na površino, zajame zrak in - izgubi zavest. Vzrok: pretirano mišično delo na globini oziroma pri dvigovanju na površino, česar posledica je porast količine CO2 v dihalnem centru ali v krvnem obtoku. Pri dvigu na površino in vdihu bo potapljač nenadoma povzročil hiter padec ppCO2 v že sicer izjemno hipoksičnih pljučih. Posledica bo nenaden padec krvnega tlaka in zato nezavest. Vsi opisani scenariji sodijo v skupino tistega, kar v splošnem imenujemo izguba zavesti v plitvi vodi ("Shallow water blackout"). Zanimivo pri vsem tem pa je, da izraz prihaja iz tehničnega potapljanja. Prvi so ga namreč uporabili Britanci med drugo svetovno vojno - z njim so opisovali izgubo zavesti pri podvodnih diverzantih zaradi odpovedi filtra za CO2 v - rebreatherjih!
Problematika prostega potapljanja je nedvomno zanimiva in vredna proučevanja - tako s fiziološkega stališča kakor s stališča vstopne točke slehernega bodočega samostojnega potapljača. Meditativne tehnike, avtogeni trening, razvoj samokontrole in doseganje notranjega miru so zgolj sinonimi za doživljanje nekega drugega in občudovanja vrednega notranjega "vesolja" - tako podvodnega kakor dela tistega, ki ga iz pradavnine nosimo s seboj. Temu bi nedvomno morale slediti tudi organizacije, ki se ukvarjajo s šolanjem potapljačev.
Upam, da bo tudi kakšen izkušen apneist podal svoje mnenje na moje razmišljanje, vsekakor pa so vsi odzivi (kot vedno) dobrodošli. Če bodo pravi, se bom v enem od naslednjih pisanj malce bolj posvetil nekaterim od praktičnih osnovnih veščin še pred prvomajskimi prazniki. Občinstvo ste pač vi.
Veliko lepih in varnih potopov,
Dean Horvat
Spisal (C) Dean, lektorirala
Kitty, na HTML pretvoril inu na svitlo
dal Gregec, 27. avgusta 2000