Fiziologija potapljanja:
|
||||
| (Dean Horvat) | ||||
Lep pozdrav vsem!
Pred nekaj časa sem dobil vprašanje potapljaške kolegice Katarine, ki me sprašuje po dokaj obsežni temi: zato in zaradi dejstva, da bi ta stvar utegnila zanimati še koga, sem se odločil napisati nekaj več o tem.
Tisto, Katarina, kar imenuješ ˝puščanje mitralke˝, je pravzaprav že posledica prej nastalega stanja, ki se strokovno imenuje ˝prolaps mitralke˝...
![]()
Funkcija mitralke je predvsem v tem, da omogoča pretok krvi zgolj v eno smer (torej v smeri atrij --> ventrikel).
Normalno je mitralka sestavljena iz dveh loputk (lističev), ki se odpirajo zgolj v smeri atrij --> ventrikel, v obratni smeri pa ne. Tako je onemogočeno, da bi se kri vračala nazaj v atrij namesto, da bi odtekla v aorto.
![]()
Pri približno 5-7 % ljudi so loputke (lahko le ena ali obe) mitralke povečane, ravno tako pa tudi mišice, ki so pritrjene na te loputke in služijo za zapiranje mitralke. Posledica tega je, da se loputki ali ne zapirata enakomerno ali pa se zvijeta v atrij. V obeh primerih je posledica ta, da se iz ventrikla v atrij vrne manjša količina krvi namesto, da bi odtekla v aorto. Temu pravimo prolaps mitralke, če pa s stetoskopom poslušamo tako srce, odkrijemo nenormalen šum oz. mehak tleskajoč zvok.
![]()
Diagnostika je relativno preprosta. Zdravnik bo s stetoskopom poslušal tvoje srce in iskal značilen tleskajoč zvok oz. šum. Če ga bo našel, te bo poslal na specialistični pregled, kjer bodo poslušali delovanje tvojega srca še posebej pozorno z metodo, ki jo imenujemo ehokardiografija. (Če se spominjaš, sem to metodo že omenil na predavanju, ko sem govoril o ˝odprtem foramnu ovale˝ oz. PFO-ju). Tu bodo dokončno potrdili, če je prisoten prolaps mitralke. Če bodo učene glave hotele še prav trden dokaz, pa te bodo proučili še grafično, tako, da bodo z napravo, podobno sonarju, na papir izrisali obliko in velikost tvoje in le tvoje mitralke.
![]()
Kar se tiče oporoke: ne. V splošnem je prolaps mitralke najmanj nevarna oblika različnih vrst srčnih šumov. V najslabšem primeru - ampak zares najslabšem - lahko prolaps mitralke privede do stanja, ki ga sicer označujemo kot mitralna insuficienca ali mitralna regurgitacija. Pri tem stanju se iz ventrikla v atrij zaradi prolapsa mitralke vračajo VELIKE količine krvi. Tako velike količine, da mora srce bistveno močneje delati, kot sicer, da bi lahko (zaradi povratnega toka krvi) kri dovolj kvalitetno krožila. V končni fazi lahko to privede do odebelitve srčne stene ali povečanja volumna levega ventrikla.
Na srečo ta resen problem sploh ni pogost, saj le zelo zelo zelo majhno število (Beri: itzi bitzy tiny weeny) ljudi potrebuje dejansko operacijo mitralke (ki je sicer v veliki večini primerov uspešna), kajti z uporabo ustreznih zdravil se ta problem lepo odpravlja.
Kar se tiče fanta: njega lahko preventivno zapustiš že kar takoj. Bolje preprečevati, kot zdraviti, mar ne?
![]()
No, tukaj postane proučevanje prolapsa zares zanimivo, saj precej zaide v psihološke vode. Ljudje s prolapsom mitralke so skoraj brez izjeme podvrženi večji nestabilnosti avtonomnega živčnega sistema, torej živčnega sistema, ki kontrolira fizološke funkcije, neodvisne od naše volje (frekvenco utripov srca, krvni pritisk, avtonomne procese termoregulacije, gastrointestinalno aktivnost ipd.) Ti ljudje reagirajo bistveno bolj burno in pretirano pri dani vrsti stresa v primerjavi s populacijo brez prolapsa ! Prav tu pa je mesto, ko se s prolapsom mitralke ponavadi sreča zdravnik: pacienti s prolapsom mitralke so pogosto sprejeti v bolnišnico z diagnozo srčnega napada, kasneje pa se ugotovi, da je (razen prolapsa mitralke) s srcem vse v redu, pacienti pa so v resnici doživeli napad panike zaradi burne reakcije na stresno situacijo. Pravi razlog za omenjeno povezavo med prolapsom mitralke in pretiranim stresnim odzivom je (po mojih podatkih) še vedno neznanka, se pa precej dela na tem. Zanimiv in morda premisleka vreden podatek pa naj bo dejstvo, da za (paničnimi) tegobami prolapsa mitralke ˝trpi˝ več žensk, kot moških...
![]()
No, simptomov (tisto, kar občuti pacient) in znakov (tisto, kar lahko vidijo drugi) prolapsa mitralkeje kar nekaj. Tule v okrnjeni širini podajam zgolj tiste, ki se posredno ali direktno navezujejo na potapljanje:
a) Migrena
b) Vrtoglavica
c) Težave s koncentracijo
d) Hiperventilacija in posledično pohajanje sape
e) Panika
f) Divje razbijanje srca
g) Lažne bolečine v prsih, ki se jih ne da pojasniti s fiziološkimi stanji pri infarktu
h) Mravljinčavost v prstih rok in nog
i) Hipoglikemija (nizek krvni sladkor)
![]()
Prolaps mitralke je absolutno kontraindiciran pri že napredovanem stanju, ki ga označujemo kot mitralno insuficienco. Tega stanja prav gotov nimaš, saj se sicer sploh ne bi potapljala, saj bi že prej občutila precej izražene bolečine v prsih, razbijanje srca, motnje zavesti, motnje v frekvenci delovanja srca ipd.
Poleg teh pa poznamo tudi relativne kontraindikacije, ki večinoma izhajajo iz zgoraj naštetih simptomov in znakov. Če ima npr. potapljač migreno, že na površini trpi za fiziološkim stresom, ki lahko pod vodo preraste v problem, paniko in nesrečo. Isto velja za vrtoglavico in paničnost. Panika je pod vodo prav gotovo najbolj nezaželjena stvar, ki se potapljaču sploh lahko zgodi. Pri težavah s koncentracijo je problem ta, da moramo pri potapljanju (vsaj z zrakom) računati na dušikovo narkozo, ki že sama po sebi zmanjšuje potapljačev reakcijski čas, zmožnost konceptualnega presojanja in nevromuskulaturno koordinacijo. Hiperventilacija je tudi problematična: tehnike pravilnega dihanja (globoki in počasni vdihi) so osnova primerne in zadostne izmenjave plinov in metabolitov. In še nekaj o bolečinah: podobne bolečine - torej v prsih ter mravljinčavost okončin, so sicer značilne za barotravme pljuč ter dekompresijsko bolezen, kar lahko bistveno zamegli realno stanje.
Vendar pa je pri relativnih kontraindikacijah lepa vsaj ena stvar: to, da so relativne. Po domače to pomeni, da se jih da z malo truda in vaje odpraviti. Bistvo pa je, da mora potapljač stabilizirati svoj avtonomni odziv. To pa lahko doseže z nekaj čisto fiziološkimi triki. Prvič, s primerno prehrano: je naj večkrat dnevno male obroke, izogiba naj se stimulantom (npr. kofeinu, XTC), alkoholu, ostalim mamilom, sladkorju in pretirani uporabi soli. Dieta naj bo torej uravnotežena. Dodatno je pomembna dovoljšnja hidracija: potapljač naj skrbi, da bo vedno imel pri roki dovolj vode ali katere druge izotonične pijače. Gaziranih pijač naj se izogiba.
Vsekakor najpomembnejša pa je telesna vadba: prolaps mitralke nikakor ni razlog, da bi se odpovedali potapljanju ali telesni aktivnosti. Prav nasprotno - telesna vadba je (poleg mentalnih vaj, npr. avtogenega treninga, joge ali običajnih dihalnih vaj - o tem kdaj drugič) najboljši način, kako zmanjšati pretirane stresne odzive, saj redna aerobna vaja dokazano pripomore k sproščanju nevroloških simptomov. S tem pa hkrati odpadejo vse relativne kontraindikacije in potapljanje je v končni fazi res lahko izjemno zabavno (pa saj to že tako ali tako veš)!
Če se že potapljaš, te tudi prolaps mitralke ne bo odvrnil od tega. Če si se pregrizla do konca tega teksta pa si izvedela tudi še neko drugo koristno stvar: potapljanje ni le fizična aktivnost, temveč hkrati mentalna vaja, doživljanje notranjega miru in harmonije preko mehanizma koncentracije. Nikoli ne podcenjuj moči misli, temveč jo neguj. Veliko prijetnih presenečenj je še skritih v vseh nas.
Upam, da sem tebi ali komerkoli drugemu v kakršnikoli meri pomagal z odgovori. Lep pozdrav in še veliko sanjskih ter varnih potopov. Hkrati upam, da se vidiva oz. vidimo na enem izmed mojih prihodnjih predavanj.
Seveda so vsi komentarji in kritike dobrodošle. Za vsa morebitna vprašanja pa mi lahko še vedno pišete na naslov: dean@17slon.net
Veliko lepih in varnih potopov,
Dean Horvat
Spisal (C) Dean, na HTML
pretvoril inu na svitlo dal Gregec, 14.
septembra 2000