Fiziologija potapljanja:
Morska bolezen
(potovalna slabost)
in potapljanje

  

Fiziologija potapljanja

   (Dean Horvat)  
17.potapljanje
 

MORSKA BOLEZEN (potovalna slabost) IN POTAPLJANJE


Potapljanje je nedvomno šport, povezan s potovanjem v taki ali drugačni obliki: več sto kilometrov dolga vožnja z avtomobilom, prometni zastoji, utrujenost ter vožnja čolnom ali ladjo do mesta potopa so dejstva, s katerimi se vsak pravoverni potapljač v končni fazi sprijazni, saj običajno ne odtehtajo podvodnih doživetij. Čeprav je namen potovanja v oddaljene kraje v končni fazi zabavna izkušnja odkrivanja novega in potapljanje s plovil prinaša tehtne prednosti (npr. dostopnost manj obljudenih in težje dostopnih lokacij z zanimivejšim podmorskim življem), se zaradi potovalne slabosti, že v avtomobilu ali morske bolezni na plovilu, namen lahko sprevrže v dokaj neprijetno izkušnjo.

1. Nekaj dejstev

Med potapljači je razširjeno zmotno prepričanje, da so nekateri na morsko bolezen neobčutljivi, ker je v svoji potapljaški karieri še niso občutili. Res je sicer, da so redki posamezniki nanjo popolnoma imuni, vendar ti izpolnjujejo pogoja, ki ju večina potapljačev, ko se uvršča v to kategorijo, ne: so namreč popolnoma gluhi s popolnoma neodzivnim ravnotežnim organom, ker imajo poškodovana oba vestibulokhlearna živca (levi in desni 8.možganski živec, ki je odgovoren za ravnotežje in sluh). Morski bolezni je torej podvržen vsakdo z delujočim ravnotežnim sistemom.

V grobem lahko glede občutljivosti na morsko bolezen ljudi delimo v tri skupine: približno tretjino predstavljajo tisti, ki so zelo občutljivi, drugo tretjino tisti, ki so občutljivi v težjih pogojih, preostanek pa predstavljajo tisti, ki jim je slabo le v ekstremnih pogojih. Večina ljudi sodi v drugo od omenjenih kategorij.

V splošnem staranje (poleg pokojnine) prinaša tudi nekoliko večjo stopnjo tolerance na morsko bolezen tako pri moških, kot pri ženskah, saj se z leti občutljivost vestibulokohlearnih živcev zmanjšuje.

Toleranca na morsko bolezen se lahko razvije in posameznik je lahko popolnoma imun v določenih pogojih in okoliščinah, vendar je ponovno občutljiv, če se ti pogoji in okoliščine spremenijo. Odpornost na morsko bolezen se tako npr. razvije ob stalni izpostavljenosti stalnim pogojem v obdobju 2-3 dni ali ob večkratni krajši izpostavljenosti. Po tem času se centralni živčni sistem privadi na stalno gibanje, ta habituacija pa je tudi odgovorna za pijansko hojo - pozibavanje v frekvenci zibanja plovila, (tudi nealkoholiziranih) potapljačev, ko se ob koncu daljšega križarjenja izkrcajo.

V praksi so potapljači podvrženi dvema situacijama, ki povečujeta možnost za razvoj morske bolezni: pri potovanju s plovilom ali v vodi, ko so pritrjeni na plovilo, npr. med opravljanjem varnostnih/dekompresijskih postankov ob sidrni vrvi.

Večina potapljačev je manj občutljivih pod vodo, kot na plovilu, zato lahko pogosto opazimo potapljače, kako hitijo s pripravami na vstop v vodo po vožnji v neugodnih razmerah. Težave pa se lahko še stopnjujejo zaradi slabe priprave na potop (npr. opustitve ponovitve plana potopa in signalov, določitve sopotapljačev,...) ali neprimerne opremljenosti (npr. manjkajočih delov opreme in zapletenih cevi vsled opustitve varnostnega pregleda sopotapljačev) zaradi hitenja in splošnega slabega počutja.

Pri razvoju morske bolezni igrajo pomembno vlogo tudi psihološki faktorji, posebno, če se potovalna bolezen razvije še pred vkrcanjem in potovanjem s plovilom. Kmalu zatem, ko postane slabo prvemu, mu hitro sledijo še drugi.

2. Znaki in simptomi morske bolezni

Običajno je prvi znak (tisto, kar opazovalec vidi na pacientu) morske bolezni bledost kože, pred katero se občasno pojavi zardevanje v obraz. Prizadeti nato običajno prične zehati, je nemiren in se najbolj opazno znoji na čelu in nad zgornjo ustnico. Znoj je na otip hladen. Simptomi (tisto, kar pacient čuti) vključujejo splošen neprijeten občutek in slabost, ki se značilno pojavlja v valovih tako, da slabosti sledi kratka faza izboljšanja. Slabost se nato lahko stopnjuje do bruhanja, ki v hujših primerih vodi do dehidracije in motenj koncentracije elektrolitov in acido-baznega ravnotežja.

3. Mehanizem morske bolezni

Morska bolezen se razvije zaradi neujemajočih ali nasprotujočih informacij, ki jih možganom pošiljajo čutila. Ravnotežni dražljaji, ki so pri nenehnem pozibavanju najbolj neujemajoči, sodijo v skupino t.im. proprioreceptorskih dražljajev. V tej skupini predstavljajo dražljaji ene vrste vidno zaznavo okolice, drugi (med njimi ravnotežni) pa zbirajo podatke o položaju telesa glede na zunanji svet in o krčenju mišic. Človeško telo na podlagi pridobljenih informacij prilagaja krčenje mišic, ohranja držo in ravnotežje, povratne vidne informacije pa zagotavljajo gladkost in usklajenost gibov celo med gibanjem (npr. hojo, tekom, plavanjem,...). Težave in z njimi povezana morska bolezen nastanejo, ker običajno informacije za normalno delovanje proprioreceptorjev temeljijo na statični (nepremični) okolici. Ko se okolica pri potovanju s plovilom ali avtomobilom nenadoma prične premikati do ustreznih prilagoditev na novo stanje pa še ni prišlo, bodo informacije, ki jih posredujejo čutila v nasprotju s shranjenimi vzorci dražljajev. Podobno se zgodi, ko dražljaji po daljšem obdobju prenehajo, s čimer lahko pojasnimo pijansko hojo takoj po izkrcanju s plovila.
Ravnotežni impulzi o pozibavanju potujejo v hrbtni mozeg in možgane, v predele, ki jih imenujemo ravnotežni centri. V teh centrih poteka prenašanje informacije med posameznimi živčnimi celicami s pomočjo prenašalnih molekul acetilholin in noradrenalin. Posebej acetilholin je odgovoren za aktivacijo centra za bruhanje. Efekte morske bolezni zato lahko zmanjšamo predvsem s skupino zdravil, ki zmanjšajo prenos živčnih signalov do centra za bruhanje s pomočjo acetilholina. Pravimo, da imajo ta zdravila antiholinergični efekt.

4. Zdravila proti morski bolezni, primerna za potapljače

Običajni in pričakovani učinek zaužitih zdravil se lahko v veliki meri spremeni zaradi pogojev, ki vladajo med potapljanjem (npr. povišanega tlaka in parcialnih tlakov plinov dihalne mešanice, temperature itd.), zato veljajo pri doziranju in uporabi zdravil v teh primerih nekatere posebnosti, ki se tičejo tako prilagoditve jemanja zdravil, kot načina izvajanja potopv.
Optimalne kombinacije zdravil, ki jih za preprečevanje učinkov morske bolezni sicer uporabljamo v vsakdanjem življenju, so nezdružljive z varnim potapljanjem zaradi neugodnih stranskih učinkov na centralno živčevje. Večinoma namreč povzročajo zaspanost in poslabšajo zmožnost koordinacije ter s tem ojačajo narkotično delovanje dušika pri dihanju pod povišanim parcialnim tlakom med potopom, lahko pa tudi vplivajo kot stimulanti in med potopom povzročajo neugodne stranske učinke: drgetanje, razdražljivost, prebavne težave idr.
Med zdravili, namenjenimi preprečevanju morske bolezni, lahko slovenski potapljači posežete po tabletah Medramnine-R, ki se v pakiranju po 20 tablet izdajajo tudi brez zdravniškega recepta. Učinkovina tablet, dimenhidrinat, deluje s podaljšanim učinkom 10-12 ur, uspešno preprečuje razvoj morske bolezni oz. potovalne slabosti v srednje težkih pogojih, zaradi podaljšanega delovanja pa so narkotični učinki med potopom manj izraženi, če je le preteklo dovolj časa od zaužitja. Pri tem pa je nujno vedeti dvoje: učinek zdravila se prične 15-20 minut po zaužitju tablete, maksimalna koncentracija učinkovine v krvni plazmi pa je dosežena v roku 1 do 2 ur. To pomeni, da bo narkotični učinek zdravila najbolj izražen uro do dve uri po zaužitju, zato je zdravilo v vseh primerih potrebno zaužiti več kot dve uri pred potopom. Zaradi siceršnjega podaljšanega učinka zdravila (10-12 ur) je najboljša praksa zaužitje 30 minut pred potovanjem - torej še doma. Do časa, ko se boste v družbi ostale zelene potapljaške druščine veselo pozibavali na barčici nekje na morju, bo tako zdravilo še vedno delovalo proti morski bolezni, obenem pa učinkovina ne bo več delovala pretirano narkotično. Najpogostejša napaka, ki jo običajno srečujemo v zvezi z zaužitjem zdravil proti morski bolezni je ta, da jih prizadeti vzame prepozno: če se je bruhanje že pojavilo, zdravilo namreč zaradi mišične zapore (pokrčene mišice vratar) na prehodu iz želodca v tanko črevo ne bo moglo preiti v tanko črevo, kjer sicer poteka absorpcija (prehajanje zdravilne učinkovine v kri) in zdravilo ne bo delovalo.

Potapljanje in uporaba zdravil vedno zahtevata tudi določene spremembe v režimu potopa. Prva je ta, da je zdravilo potrebno preizkusiti že na suhem in se popolnoma prepričati, da ne povzroča stranskih učinkov. Pri tem vam bo v pomoč nasvet osebnega zdravnika, še posebno, če ste jemali ali jemljete nekatere vrste antibiotikov, imate kakšno vrsto alergije ipd., zdravnik potapljaške medicine pa se bo dodatno osredotočil tudi na druge stranske učinke (npr. zmanjšanje respiratorne sekrecije), ki so pomembni s stališča posebnosti, ki jih prinaša potapljanje. Druga sprememba se tiče izvajanja potopov: v izogib narkotičnim efektom ti naj ne bodo zahtevni, globine potopov naj ne presegajo 18 metrov, izvedeni pa naj bodo v t.im. nedekompresijskem režimu.

5. Nekaj nasvetov

  1. S hidracijo telesa pričnite 10-12 ur pred potopom. Pijte večje količine tekočine, najbolje blagega čaja (ne pravega), ki naj ne bo preveč sladkan. Ne pijte alkohola in sladkih sadnih sokov ter gaziranih pijač. Pred in med napornim oz. dolgim potovanjem pijte navadno vodo oz. blago mešanico rehidracijske soli (vrečka rehidracijske soli ˝Nelit 60˝ / 1.5 liter vode)
  2. Večer pred potopom ne uživajte alkohola in ne pretiravajte s hrano. Uživanje težko prebavljive hrane ali hrane v večjih količinah, še posebno pa popivanje in neprespanost so faktorji, ki znatno povečajo možnost za razvoj morske bolezni.
  3. Zjutraj pred potovanjem zaužijte lahek in topel obrok. S tem boste preprečili draženje želodčne sluznice in krčenje sten želodca zaradi lakote.
  4. Pol ure pred odhodom od doma zaužijte 1 100 mg tableto Medramine-R. Če vam je slabo le v avtu, na morju pa ne pričakujete vožnje s plovilom ali bo plovba zgolj kratka, zaužijte 1/2 tablete (50 mg) Medramine-R.
  5. Na daljšem križarjenju:
  6. Pred vkrcanjem na plovilo pojdite na krajši sprehod. S tem boste umirili od vožnje vzdražen živčni sistem, s ˝prevetritvijo˝ pljuč s svežim zrakom pa boste zmanjšali zaspanost in otopelost od vožnje.
  7. Če zaradi zdravil še vedno čutite zaspanost, ne pa slabosti zaradi vožnje, pojdite na kavo. Če kave sicer ne pijete, tega nasveta ne upoštevajte, saj vam bo preveč vzdražila žeodčno sluznico. Kava je diuretik (odvaja vodo prek izločal), ki se ga pri potapljanju raje izogibamo zaradi problematike dehidracije in z njo povečanega tveganja za razvoj dekompresijske bolezni, obenem pa tudi blag stimulant, ki v primeru uporabe zdravila proti morski bolezni zmanjšuje ali odpravlja narkotični učinek le-tega. V našem primeru tveganja za dehidracijo vsled popite skodelice kave ob doslednem upoštevanju točke 1 praktično ni.
  8. Pred vkrcanjem na plovilo sestavite SCUBA aparat in preverite, če imate vso potrebno opremo. S tem se boste izognili stresu in nepotrebnemu času za priprave na zibajočem plovilu. Bodite sistematični. Če je vožnja kratka, si lahko oblečete spodnji del potapljaške obleke, od pasu navzgor pa ohranite le kratko majico. Če obstaja nevarnost pregrevanja, si v obleko od časa do časa vlijte nekaj hladne vode, ravno tako si osvežite obraz in vrat. Glavo si pred soncem in mrazom zaščitite s pokrivalom.
  9. Plan potopa in potapljaške znake ponovite pred vkrcanjem na plovilo. Isto velja za dogovore sopotapljačev. S tem se boste izognili nepotrebnemu času, v katerem vam bo vodja potopa risal, kazal in razlagal plan potopa. Opazovanje skic in/ali branje zahteva vizualno konvergenco, ki bo povečala nasprotujoče si informacije možganom in s tem poslabšala morsko bolezen.
  10. Po izplutju se namestite v osrednjem delu plovila, na sredinski liniji plovila, obrnjeni v smeri vožnje. Tako boste podvrženi najmanj konfliktnemu gibanju. Najslabši položaj se nahaja na stranskem delu krme (zadnji del) plovila, saj ste tam podvrženi opotekanju: tako dvigovanju in spuščanju, kot gibanju v smereh levo-desno. Bodite tudi pozorni, da med vožnjo niste izpostavljeni vdihovanju izpušnih plinov motorja plovila.
  11. Med vožnjo opazujte oddaljeno nepremično točko na obzorju oz. na kopnem. Če ta ni vidna, zaprite oči, lezite na hrbet in se kar najmanj premikajte, posebno glavo. S tem boste zmanjšali draženje proprioreceptorjev. Zaposlite tudi vaš um: v mislih ponovite plan potopa, spomnite se zadnjega novega leta, celulita sopotapljačice,...
  12. Če je na poti do mesta potopa prišlo do bruhanja, opustite potop. Posledica bruhanja pod vodo je običajno aspiracija vode in utopitev. Če je do bruhanja že prišlo, ni moč trditi, da se bo pod vodo stanje tako izboljšalo, da se le-to ne bi moglo ponoviti. Ostanite na plovilu in upoštevajte točki 9 in 10.
  13. Vsi potopi, ki jih opravljate pod vplivom zdravila, naj ne bodo naporni niti globlji od 18 metrov in jih izvajajte v t.im. nedekompresijskem režimu. V nasprotnem primeru lahko pričakujete razvoj simptomov in znakov, podobnih močni dušikovi narkozi, ki lahko vodijo do okoliščin, nevarnih življenju in zdravju. Sopotapljača obvestite o tem, da ste zaužili zdravilo. Med potopom pogosteje preverjajte globino, čas, zalogo zraka in položaj sopotapljača.
  14. Med varnostnim postankom se ne obešajte na sidrno ali dekompresijsko vrv. Spremembe globine so pri očitnem pozibavanju plovila namreč prevelike in poleg fizičnih poškodb, npr. natega kit mišic roke ali poškodb glave zaradi udarca plovila ter nenamernega prehitrega dviga in s tem povezane večje verjetnosti za razvoj dekompresijske bolezni, lahko povzročijo tudi razvoj morske bolezni. Koristna tehnika za opravljanje postankov v razburkanem morju je uporaba dodatne 2-4 metre dolge vrvi, ki ima na enem koncu zaponko, na drugem pa vozel z zanko za roko. Zaponko pripnite na sidrno vrv na ustrezni globini, nato pa se oddaljite od nje. Prečna vrv (popularno imenovana tudi Jonline po potapljaču Jonu Hulbertu, ki je prvi pričel z njeno uporabo) bo služila kot blažilec sprememb globine, obenem pa z malce vaje plovnosti zagotavljala stalno globino postanka.
  15. OPOZORILO: Pred uporabo vseh zdravil, vključno z zdravilom Medramine-R, pri potapljanju pozorno preberite navodila proizvajalca, o možnih stranskih učinkih pa se posvetujte z zdravnikom in farmacevtom.

Upam, da vam bo teh nekaj nasvetov koristilo pri vašem soočanju s potovanji po kopnem in morju in, da boste ob vaših potapljaških dogodivščinah odslej bruhnili kvečjemu v dobro voljo ali smeh.

 

Veliko lepih in varnih potopov,

Dean Horvat

 

[Nazaj]

Spisal (C), na HTML pretvoril inu na svitlo dal Dean,, 30. avgusta 2002