Potapljaška oprema: Zaprtokrožni dihalni sistemi I.
Fiziologija potapljanja	Oprema	(Dean Horvat)		17.potapljanje

ZAPRTOKROŽNI DIHALNI SISTEMI - rebreatherji

1. UVOD

Potapljači v pogovorih skorajda vedno omenjajo ˝rebreatherje˝ z nekakšnim prizvokom mističnosti - mešanice strahu in spoštovanja pred neznanim ter ponavadi s tistim leskom v očeh, ki je značilen za pustolovce. Pogosto tako dobim občutek, da je relacija potapljača rekreativca, ki govori o ˝rebreatherjih˝, podobna oni, ko nepotapljač opisuje rekreativno potapljanje.

Prvi tak kontekst se tiče prave definicije imena ˝rebreather˝: čeprav priročno in udomačeno, v slovenskem jeziku ni točno. ˝Rebreatherje˝ je pravilneje definirati z imenom ˝Zaprtokrožni ali polzaprtokrožni avtonomni dihalni sistemi˝. V tem imenu ni besedice ˝podvodni˝, iz česar sledi, da se tovrstni dihalni sistemi ne uporabljajo zgolj pri potapljanju, kar bomo videli tudi v nadaljevanju teksta.

Druga napačna predstava se tiče mističnosti: uporaba tovrstnih dihalnih sistemov pri potapljanju resda zahteva obširnejše znanje, ki pa večinoma ne presega zmožnosti dojemanja pač pa interes (akademski ali finančni) posameznega rekreativca. Poleg tega daje prizvok mističnosti danes pri nas še vedno močno prisotno zmotno prepričanje, da uporaba mešanic EANx presega okvire rekreativnega potapljanja, kar pa je v osnovi vstopnica za uporabo tovrstne tehnologije v rekreativne namene. Nenazadnje pa se zaprtokrožnih dihalnih sistemov drži sloves nevarnih sistemov. Večinoma je sprejeto mnenje, da so ti sistemi še vedno nedodelani. To pri potapljanju le delno velja samo za najmodernejšo kategorijo tovrstnih sistemov, v katero sodijo elektronski samomešalni zaprtokrožni avtonomni dihalni sistemi. Problem tiči namreč drugje - v uporabnikih. Potop na globino 150 metrov ali na globino 45 metrov za 3 ure je že v osnovi nevaren ali vsaj izjemno intenziven, tako z uporabo klasičnega in preizkušenega ˝varnega˝ SCUBA aparata, kot zaprtokrožnega dihalnega sistema.

Tretja miskoncepcija se tiče avanturizma ljudi, v kakršnikoli meri povezanih s pojmom ˝rebreather˝. Osebno za avanturiste pojmujem ljudi, ki se v neznano podajajo neprimerno opremljeni z znanjem, opremo in osebnimi pričakovanji po potrditvi. Potapljanje z zaprtokrožnimi dihalnimi sistemi zahteva poglobljeno razumevanje fiziologije potapljanja, fizike, poznavanja opreme, primerne osebnostne lastnosti, motiviranost in jasno definiran cilj potopa. Vse našteto morajo postati konstante (ne pa spremenljivke, kot pri avanturistu). Če v takih kontroliranih pogojih potapljač odkrije konkretno novo dejstvo ali novo osebno dimenzijo, govorimo o znanstvenem ali vsaj razumskem pristopu k potapljanju, ne pa o pristopu ˝poskusi-vidi˝, ki je značilen za avanturista.

Moj namen v pričujočem tekstu je razbliniti ali vsaj zmanjšati nekatera izmed zgoraj omenjenih dojemanj potapljanja z zaprtokrožnimi dihalnimi sistemi in vzbuditi zanimanje ter željo po poglabljanju znanja s tega, nedvomno izjemno zanimivega področja. Čez 15 let se bomo namreč današnje klasične rekreativne opreme spominjali z nasmeškom le še, ko bomo po potopu menjali filter našega polzaprtega dihalnega sistema (Jeklenke bomo tako ali tako polnili le ob začetku počitnic.). Prihodnost v predstavi čudaka? Ne, sedanjost.

 

Spisal (C) Dean, na HTML pretvoril inu na svitlo dal Gregec, 22. novembra 2000