Potapljaška oprema: Zaprtokrožni dihalni sistemi I.
Fiziologija potapljanja	Oprema	(Dean Horvat)		17.potapljanje

II. ZGODOVINSKI PREGLED

O začetkih potapljanja, v smislu popolne avtonomije potapljača, lahko govorimo že v antiki. Prve ideje, ki bi jih lahko označili za zametek zaprtokrožnih dihalnih sistemov, so predstavljale dihalne vreče – ustrojene živalske kože, napihnjene v meh, ki so jih potapljači nosili obešene okrog vratu in iz njih dihali in vanje tudi izdihovali. Večinoma jih, razen v zadnjem delu vojaške naloge, ko so se potopili pod gredelj sovražne ladje in tam poskušali navrtati dno, niti niso uporabljali za potapljanje, temveč za uravnavanje plovnosti. Kamniti ornament asirskega templja iz 9. stoletja p.n.š. tako prikazuje takratnega diverzanta, ki omenjeno pripravo uporablja za sabotažo sovražnikovih ladij (Na sliki).

Tehnologija zaprtokrožnih dihalnih sistemov, kot jo poznamo danes, se je pojavila pred nekaj več kot 90. leti. Prve tovrstne sisteme, podobne današnjim, so uporabljali kot reševalne aparate v rudnikih in podmornicah. Sestavljeni so bili iz preproste napihljive vreče, filtra za CO₂ in zaloge zraka (pogosto to sploh ni bila jeklenka, temveč je funkcijo jeklenke opravljala kar vreča, napolnjena z dihalnim plinom - ponavadi je bil to kar zrak). Pionir na področju tovrstne tehnologije je Hans Haas, avstrijski zoolog, sicer znan predvsem po filmih in televizijskih serijah (Ljudje in morski psi, 1949; Manta, vrag Rdečega morja, 1952; Izhajamo iz morja, 1957; Mi, ljudje, 1968; V nedotaknjenih globinah, 1971). Haas je predhodnik Custeaua, ki je pogosto zapostavljen. Leto dni pred Custeaujevim SCUBA aparatom je Haas l. 1942 namreč varno uporabljal preprost zaprtokrožni dihalni sistem na zrak in kisik pri svojem delu v Grčiji (Na sliki). Sistem je poimenoval ˝Gegenlunge˝ (Protipljuča) po bistveni komponenti sistema - raztegljivi napihljivi vreči, ki je predstavljala protivolumen pljuč, v katero je potapljač izdihoval in iz nje vdihoval očiščen dihalni medij, ko se je le-ta prefiltriral in očistil CO₂. Protipljuča so tudi danes bistvena komponenta vseh modernih zaprtokrožnih dihalnih sistemov. Iz Haasove vizije se je razvilo podjetje Draeger, danes eden vodilnih svetovnih razvijalcev in proizvajalcev zaprtokrožnih in polzaprtokrožnih potapljaških dihalnih sistemov.

Po 2. svetovni vojni se je razvoj usmeril v odprtokrožne dihalne sisteme. Razloga za to sta bila predvsem dva: prvič, uporaba zaprtokrožnih dihalnih sistemov je ostala omejena na vojaške aplikacije (iz očitnega razloga odsotnosti izdihanih mehurčkov), ker takratna splošna potapljaška publika ni imela ustreznega znanja o fiziologiji tovrstnega potapljanja – prihajalo je do številnih nesreč, ki so bile posledice hipoksije ali akutne toksičnosti kisika (Za podrobnejši opis obeh stanj glej teksta: Dean Horvat: Toksičnost kisika, 1.del in Dean Horvat: Toksičnost kisika, 2.del.). Drugič, Custeaujev odprtokrožni sistem SCUBA se je izkazal za cenejšega in varnejšega, zaradi česar je pridobil široko podporo industrije.

Kljub temu pa se je razvoj zaprtokrožnih potapljaških dihalnih sistemov aktivno nadaljeval, večinoma skrit pred očmi javnosti. Po razpadu nekdanje Sovjetske zveze pa je tovrstna tehnologija našla tudi komercialni trg. Danes potapljaške organizacije, ki se ukvarjajo z izobraževanjem rekreativcev, z dokaj visokimi standardi izobraževanja zagotavljajo primerno platformo oz. predznanje rekreativcem, da je ta publika v omejenem obsegu pripravljena na varno uporabo tehnologije zaprtokrožnih dihalnih sistemov. Današnja tendenca razvoja sicer še vedno presega okvire rekreativnega potapljanja, vodi pa v razvoj računalniško vodenih samomešalnih avtonomnih dihalnih sistemov s popolnoma zaprto dihalno zanko.

Spisal (C) Dean, na HTML pretvoril inu na svitlo dal Gregec, 22. novembra 2000