Najzgodnejša nosečnost (oploditev in obdobje do 14 dni po oploditvi)

Vsakdo, ki je že doživel počitniško romanco ve, da ima poletje in, nedvmono, poletne noči svojo moč. Rekreativno potapljanje je potemtakem povezano ravno s tem obdobjem in gotovo vas je precej tistih, ki ste rojeni aprila in maja na čisto specifičen način povezanih s kakšnim sila romantičnim večerom ob kakšnem obmorskem mestecu na Hrvaškem. Časi se spreminjajo in v enačbo je danes potrebno vstaviti še potapljanje. ˝Kaj pa, če zanosim med dopustom, ko se potapljam? Bo kaj narobe,˝ me pogosto vprašajo ženske in skoraj vedno dodajo, da gre za čisto hipotetično vprašanje. Ja.
Kar se tiče fiziologije, ni strahu pred poškodbami zarodka (Še nekaj o izrazoslovju: zarodek ali embrio imenujemo oplojeno jajčno celico in skupek celic do 12. tedna nosečnosti. Po tem obdobju pa zarodek postane plod ali fetus.): oplojena jajčna celica in kasneje deleče se celice zarodka po oploditvi namreč potujejo še približno 1 teden skozi jajcevod in maternico, predno se zarodek ugnezdi v steno maternice. V tem obdobju poteka prehrana in izmenjava snovi (med njimi tudi kisika in dušika) z zarodkom in okolico (materinim telesom) prek tekočin, ki jih izločata jajcevod in maternica s procesom direktne difuzije, saj je zarodek zgolj skupek nekaj celic. Po ugnezditvi mine še približno 7 - 10 dni, preden se število celic zarodka tako poveča, da se mora za vzdrževanje življenja vzpostaviti poseben krvni obtok, ki ga imenujemo placentarni (posteljični). V povezavi s potapljanjem, kjer nas skrbi predvsem možnost prenosa mehurčkov dušika iz krvnega obtoka matere v krvni obtok zarodka/plodu (razlaga sledi v nadaljevanju teksta), je torej teh prvih 14 dni po oploditvi neproblematičnih.
Druga stvar, ki nas skrbi pri rekreativnem potapljanju in posebno pri rekreativnem potapljanju z uporabo mešanic nitrox, je kisik in njegovo toksično delovanje na zarodek/plod (razlaga v nadaljevanju). Tudi tu ni razloga za paniko: zgodnji zarodek je namreč še vedno sestavljen iz nediferenciranih celic, kar pomeni, da celice še niso vstopile v tisto programirano stopnjo, da bi bilo določeno, da se bo iz neke celice npr. razvila koža, iz druge živčevje itn. Če zaradi povišanega parcialnega tlaka kisika, ki mu je mati izpostavljena med potapljanjem (ali kateregakoli drugega vzroka) pride do poškodbe katere celice zarodka, lahko druge nediferencirane celice pokrijejo to izgubo tako, da tvorijo potrebne telesne strukture. To pomeni, da je poškodba posamezne celice v tej stopnji popravljiva. Šele kasneje, po konačani diferenciaciji, poškodba ene celice pomeni verjetnost, da bo prišlo do razvojnih nepravilnosti. Če pa je škoda le prevelika in so poškodovane skoraj vse celice zarodka (zaradi rekreativnega potapljanja skoraj nikoli), bo zarodek odmrl že na stopnji nekaj celic in v telesu ženske ne bo nikakršnih hormonskih ali drugih sprememb, ki bi izdajale, da je dejansko prišlo do nosečnosti. Opisani dogodek je sicer pogostejši, kot si predstavlja večina ljudi: večina človeških zarodkov pravzaprav odmre na opisan način zaradi drugih dejavnikov in le zelo majhno število se jih dejansko razvije v plod. Človeški razmnoževalni sistem je namreč eden najmanj učinkovitih: pri parih, kjer ženska aktivno poskuša zanositi namreč opažamo, da pride do uspešne oploditve le enkrat v obdobju 3.- 4. mesecev vsakodnevnih poskusov.
Iz opisanega sledi, da greste lahko brez skrbi na dvotedenske potapljaške počitnice in tam, po želji, zanosite. Nekoliko več previdnosti pa mogoče ne bi bilo odveč pri parih, ki imajo težave z zanositvijo in/ali se zdravijo zaradi neplodnosti. V takih primerih je običajna praksa usmerjena v izključitev potencialnih vzrokov, ki bi utegnili negativno vplivati na uspešnost oploditve/zanositve in potapljanje bi mogoče utegnil biti eden takih.