Fiziologija potapljanja:

Ženska in potapljanje

 

Fiziologija potapljanja

  (Dean Horvat)  
17.potapljanje
 

 6.  Nosečnost (nadaljevanje)

Od 14. dne nosečnosti naprej je vzpostavljen placentarni krvni obtok med materjo in razvijajočim se zarodkom. Od tega obdobja naprej je potrebna večja previdnost, saj se povečajo tudi možnosti za nastanek poškodb zarodka in kasneje plodu zaradi potapljanja.


Nadaljevanje nosečnosti po 14. dnevu

V nadaljevanju nosečnosti gre ženska skozi številne spremembe, ki se odražajo tako na telesni kot duševni ravni in s seboj prinašajo številne ovire za rekreativno potapljanje. V nadaljevanju teksta sem se oddaljil od časovnega poteka nosečnosti in škodljive dejavnike s karseda najmanj prekrivanja razdelil v dve skupini - glede na to ali vplivajo na nosečnico ali razvijajoči se zarodek oz. plod.

Škodljivi dejavniki za nosečnico

Možne fiziološke spremljevalke nosečnosti, ki bi utegnile škodljivo vplivati na nosečnico, ki se potaplja, vključujejo:

  • jutranjo slabost in potovalno / morsko bolezen,
  • zmanjšanje dihalne funkcije,
  • tekmovanje za kri s posteljico,
  • spremembe v odgovorih simpatičnega živčevja,
  • povečano količino maščevja in telesnih tekočin,
  • otekanje sluznic,
  • zmanjšano fizično sposobnost in vzdržljivost: utrujenost,
  • spremembo zunanje podobe telesa,
  • škodljive vplive dvigovanja težkih bremen.

V prvem trimesečju in še posebej med 6. in 12. tednom nosečnosti obstaja, sicer od osebe do osebe različna, a kljub temu povečana pojavnost slabosti, bruhanja, povratnega toka želodčne vsebine in nagnjenosti k potovalni oz. morski bolezni. Ti dejavniki so statistično pomembni pri potapljaških nesrečah in smrtnosti v njih.
Od 4. meseca naprej je pri nosečnici moč opaziti nagnjenost k splošnemu zastajanju telesnih tekočin in zatekanju sluznic, zaradi česar je v prvem primeru povečana možnost za razvoj dekompresijske bolezni (ni dovolj hitrega kroženja telesnih tekočin, zaradi česar se raztopljeni dušik težje izloča), v slednjem primeru pa je oteženo izenačevanje tlaka v srednjem ušesu in sinusnih votlinah in s tem povečana nevarnost barotravm.
Med nosečnostjo se zaradi rasti plodu in pritiska na dihalno prepono ter posredno pljuča napredujoče zmanjšuje dihalna funkcija ženske. Zaradi stiskanja pljuč se dihalna prostornina le-teh pri nosečnici ohranja na račun rezervne pljučne prostornine, obenem pa nastopijo napredujoče težave z oksigenacijo krvi v pljučih, saj kljub povečanemu pretoku krvi skozi pljuča le-ta ne uspejo oksigenirati vse krvi. Dodatno se poveča tudi upor v zračnih dihalnih poteh, zaradi delovanja hormona progesterona, ki vpliva na oženje dihalnih poti, celo za 50%. Rezultat tega so zmanjšana sposobnost za fizične aktivnosti, utrujanje pri dihanju prek potapljaškega regulatorja že pri manjših globinah in povečana verjetnost za razvoj barotravme pljuč.
K večji verjetnosti za razvoj dekompresijske bolezni med nosečnostjo prispevajo že opisano dejstvo, da kljub povečani količini in pretoku krvi skozi pljuča, le-ta ne zmorejo iz krvi odstraniti vsega CO2 in viška raztopljenega dušika, drugi pomembni dejavniki pa vključujejo zastajanje telesnih tekočin, povečanje podkožnega maščevja in mehanizmi strjevanja krvi, ki so v obdobju nosečnosti bolj aktivirani.
Sprememba zunanje telesne podobe nosečnice ima lahko neželene stranske učinke. Potapljaška obleka ni več primerna, saj vsak dodaten pritisk na področje trebuha še dodatno potisne dihalno prepono v prsno votlino in s tem oteži dihanje. Pritisk na maternico in plod lahko privede tudi do mehanskih poškodb plodu, razpoka posteljice in s tem splava ali prezgodnjega poroda. Posebno nevarnost za razpok posteljice predstavlja tudi dvigovanje težkih bremen, sicer pri potapljanju običajna praksa pri dvigovanju jeklenke, uteži, ipd.
Dodatna telesna masa se v nosečnosti razporedi neenakomerno: spremeni se težišče telesa nosečnice, zaradi česar ženska težje lovi ravnotežje. Posledice tega vključujejo manjšo okretnost in nerodnost, ki se pri potapljanju odraža s težavami pri vstopanju v in izstopanju iz vode, možnostjo padca, težavami pri pritrditvi druge opreme, npr. pasu z utežmi ali kompenzatorja plovnosti.
V zadnjem trimesečju se pri številnih nosečnicah pojavi rahlo odtekanje plodovnice prek membran zarodka v nožnico. Večina nosečnic tega sicer ne opazi in pojav se sicer smatra za normalnega. Pri potapljanju (torej v okolju, kjer je zunanji tlak povišan) pa je potrebno upoštevati tudi možnost vstopa vode v maternico in s tem nevarnost za okužbe in/ali posledično prezgodnji porod. Možnost okužb maternice zaradi vstopa vode je potrebno upoštevati tudi v poporodnem obdobju, preden se ženska odloči za ponovno ukvarjanje s potapljanjem.
Poleg fizioloških dejavnikov je pri nosečnici potrebno upoštevati tudi psihološke dejavnike, ki se razvijejo vsled številnih in burnih hormonskih dogodkov med nosečnostjo in v obdobju po njej. Nosečnice v splošnem reagirajo bolj čustveno, pojavljajo se obdobja nihanja razpoloženja, ki segajo od vznesenosti do anksioznost in klinično opredeljive depresije. Veliko žensk se zato v obdobju nosečnosti in v poporodnem obdobju ne počuti dovolj dobro za potapljanje, težave pri potapljanju pa lahko nastopijo, če duševno stanje ženske ni primerno za kompleksnosti ravnanj pri potapljanju, ki se tičejo varnosti.

 

 

 

 

 

  • Sicer normalne spremembe v nadaljevanju nosečnosti predstavljajo številne ovire za potapljanje

 

 

 

 

  • Številni škodljivi dejavniki za nosečnico

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nosečnost:
normalne fiziološke spremembe so ovira za potapljanje

 

 

 

 

 

Stran: 1234567 8910

29-Jul-2004 , Dean Horvat