Škodljivi dejavniki za zarodek oz. plod

Najpogostejši dejavniki, ki v relaciji s potapljanjem škodljivo vplivajo na razvoj zarodka in plodu vključujejo:

V prvih treh mesecih nosečnosti je oskrba s krvjo razvijajočega se zarodka podobna kot oskrba drugih telesnih tkiv. Pri potapljanju pa se srečujemo s številnimi situacijami, ki utegnejo oskrbo zarodka s kisikom zmanjšati na nezadostno raven ali jo celo preprečiti. Hipoksija zarodka in kasneje plodu je tudi sicer ena najpogostejših težav nosečnosti, ki je odgovorna tako za splav kot razvojne nepravilnosti in resne obporodne komplikacije. Prenos kisika preko posteljice mora biti hiter, stalen in zadosten za normalen razvoj in normalno rast. Faktorji, ki vplivajo na zmanjšano oskrbo s kisikom vključujejo močno fizično obremenitev, stres in začasno povečanje nivoja kateholaminov (snovi, ki se sproščajo pri stresu; med njimi je še posebno pomemben adrenalin). Specifično pri potapljanju pa stanja, ki vodijo v hipoksijo zarodka/plodu vključujejo očitna stanja, kot so npr. utapljanje in skorajšnja utopitev, aspiracija vode, potapljanje v apnoei, napake na regulatorju ali slabo vzdrževani regulatorji z visokim dihalnim delom in uporom dihanja, močan tok in plavanje v težavnih pogojih, zastrupitve z ogljikovim monoksidom iz jeklenk, v katere so pri polnjenju prišli izpušni plini. Drugo skupino sestavljajo dejavniki, nastali zaradi zmanjšanja prostornine pljuč nosečnice, zaradi česar povečanemu toku krvi skoznja navkljub, le-ta ne zmorejo oksigenirati krvi v dovoljšnji meri. V kasnejšem poteku nosečnosti se z razvojem posteljice in posebnega (fetalnega) hemoglobina ustvari določena stopnja zaščite zarodka/plodu pred hipoksijo, ki pa vseeno ne more kompenzirati znatnega padca parcialnega tlaka kisika v krvi matere pri aspiraciji vode ali potapljanju v apnoei, zato denimo pri japonskih nabiralkah školjk Ama beležimo povišano stopnjo rojstva zahirančkov kot pozno posledico kroničnega pomanjkanja kisika.
Če je hipoksija zaskrbljujoče stanje, lahko hiperoksija (toksičnost kisika) težko prizadene razvijajoč se zarodek/plod v smislu odmrtja le-tega ali prirojenih razvojnih deformacij. Če se nosečnica namreč potaplja s SCUBA aparatom, ji potapljaški regulator dovaja zrak pod takim tlakom, kot vlada v okolici. Če je na površini parcialni tlak kisika v jeklenki zraka 0.21 bar, bo na 10. metrih parcialni tlak kisika 2 x 0.21 bar = 0.42 bar. Z naraščanjem globine torej narašča tudi parcialni tlak kisika, ki ga diha nosečnica. Pri uporabi mešanic nitrox, (ki vsebujejo višji volumski delež kisika kot atmosferski zrak) v rekreativnem potapljanju, je parcialni tlak kisika običajno veliko višji in običajno znaša 1.4 bar. Povišan parcialni tlak kisika (po eksperimentih nad vrednostjo 0.5 bar) lahko škodljivo vpliva na razvijajoči se zarodek/plod, predvsem v prvih 3. mesecih nosečnosti: v prvi vrsti kisik pod povišanim parcialnim tlakom deluje škodljivo na proces organogeneze - tvorbe organov in ločevanje anatomskih struktur, kjer pri nosečnicah, ki so nadaljevale s potapljanjem opažamo od 6 - 10 x višjo stopnjo razvojnih nepravilnosti pri novorojenčkih, kot pri nosečnicah, ki se niso potapljale. Te nepravilnosti v glavnem vključujejo nepopolno razvite anatomske strukture (npr. nepopolno razvito mehko nebo), neločene anatomske strukture (npr. zraščenost prstov), deformacije sklepov, obolenja mišic in slepoto. Odmrtje plodu v maternici pa običajno zaradi hiperoksije nastopi zaradi anatomskih sprememb plodovega krvnega obtoka: pri plodu je krvni obtok speljan tako, da kri obide pljuča in del jeter po posebnih vodih (popkovni arteriji in vena; venozni vod, ki obide jetra; ter arteriozni vod, ki povezuje pljučno veno z arterijo) in odprtini med levim in desnim srčnim atrijem (ovalno okence), česar namen je boljši prenos s kisikom bogate krvi v možgane. Ti vodi se normalno zapro kmalu po prvih vdihih po rojstvu, v ozadju česar je fiziološki mehanizem zaprtja teh vodov zaradi povišanega parcialnega tlaka kisika v krvi. Obenem se prične razgrajevati tudi fetalni hemoglobin (česar posledica je sicer tudi pri normalnem porodu fiziološka zlatenica novorojenčkov). Pri potapljanju ali hiperbarični terapiji zaradi specifičnosti dihanja dihalnega medija pod povišanim tlakom ta točka lahko nastopi predčasno, česar posledica je vrsta razvojnih težav za plod, v skrajnem primeru pa zadušitev plodu zaradi, ironično, previsoke koncentracije kisika v krvi.
Problem, ki ga predstavlja tvorba asimptomatskih mehurčkov zaradi dekompresije ali klinično pomembnih mehurčkov pri dekompresijski bolezni matere je bolj škodljiv za zarodek/plod, kot za nosečnico: prvi se nikakor ne more znebiti mehurčkov, saj ne diha prek pljuč, medtem, ko mati višek dušika lahko izdiha skozi pljuča. Dodatno težavo predstavlja tudi plodov krvni obtok: kot že rečeno, potuje kri pri plodu mimo pljuč v srce, nato prek arterioznega voda direktno v arterijski krvni obtok, od tam pa del krvi direktno preskrbuje možgane. Vsak, še tako majhen mehurček dušika je zato lahko življenje ogrožujoč embolus, če zaide v srce ali možgane. Iz tega dejstva sledi pomembno pravilo: VSAK mehurček pri plodu je bolj škodljiv od ŠTEVILNIH mehurčkov pri nosečnici. V primeru dekompresijske bolezni in rekompresijskega zdravljenja s kisikom pa je težava jasna že iz prejšnjega odstavka.
Zarodek/plod je, poleg omenjenih, občutljiv še na številne druge dejavnike: eni vključujejo presnovna stanja, npr. hipoglikemijo nosečnice in s tem zarodka/plodu vsled fizične aktivnosti med potapljanjem, med specifčnimi dejavniki pri potapljanju pa izstopajo mehanske poškodbe med potapljanjem in strupi različnih vodnih organizmov, ki bi utegnili škodovati zarodku/plodu in/ali nosečnici s spremljajočimi komplikacijami. Pomemben škodljiv fizikalni vpliv na potek nosečnosti ima lahko tudi pregrevanje (hipertermija), ki je v potapljaški obleki v poletnem vremenu možna.

Da ali ne?

Številni raziskovalci priporočajo, da naj nosečnica, če se odloči za potapljanje, potope omeji na globine, ki ne presegajo 10 metrov. Dodatno se je potrebno v vseh situacijah striktno držati sistema sopotapljačev, potope pa naj bi nosečnica izvajala le v podvodnem okolju, ki je mirno, zaščiteno pred hitrimi vremenskimi spremembami, potapljale pa naj bi se zgolj izkušene potapljačice, ki znajo pravilno omejiti stopnjo telesne aktivnosti, nimajo težav s tehnikami dihanja in plovnostjo, s čimer je zmanjšana tudi možnost za aspiracijo vode in situacije, ki bi vodile do potapljaške nesreče.
Zaradi pomanjkanja trdnih dokazov iz podatkov študij na nosečnicah sem v tej točki primoran podati lastno mnenje za stališče nasprotnega tabora, ki pravi, da potapljanje ni primerno in varno tako za nosečnico kot razvijajočega se malega človeka. Iz povedanega velja, da potapljanje lahko poveča možnost nastanka prirojenih napak; plod je bolj občutljiv na vsakršno formacijo mehurčkov inertnega plina v organizmu; rekompresijsko zdravljenje s kisikom lahko povzroči dodatne poškodbe zaradi strupenega delovanja kisika. Druga moja prepričanja pa vključujejo razmišljanje v smeri, da je devetmesečna prekinitev potapljanja majhna cena, ki jo mora bodoča mati plačati za zdravega otroka. V nasprotnem primeru je življenje z bremenom, da je neuspeh nosečnosti ali prirojena napaka otroka posledica potapljanja tisto, kar daleč presega sleherno zadovoljstvo, ki bi ga potapljanje v nosečnosti na kakršenkoli način sploh lahko nudilo. Odgovor je torej NE.