Kar se tiče fizioloških vprašanj, je potrebno pred ponovnim začetkom potapljanja zadostiti pogoju, da je prišlo do popolne regeneracije tkiv, ki so bila spremenjena ali poškodovana med nosečnostjo in porodom. V prvi vrsti to po vaginalnem porodu vključuje popolno zaprtje materničnega vratu (zaključeno običajno v 3. tednih po porodu), povrnitev tonusa gladkega mišičja maternice in prečnoprogastega mišičja trebušne stene ter skeletna učvrstitev (zaključeno običajno po 4. tednih, vendar v veliki meri odvisno od telesne aktivnosti matere) ter korekcijo običajno prisotne anemije (slabokrvnosti). Komplikacije po vaginalnem porodu, npr. močna slabokrvnost, slabo celjenje ali sekundarne infekcije rane po epiziotomiji so stanja, ki jih je potrebno popolnoma odpraviti pred ponovnim pričetkom potapljanja. V večini primerov pa velja, da se omenjena stanja povrnejo na normalne orientacijske vrednosti po približno enem mesecu po porodu, kar je tudi osnovno vodilo zdravniku pri priporočilu o tem, kdaj naj bi ženska lahko ponovno pričela s spolnimi odnosi, se kopala v kopalni kadi, bazenu ali odprtih vodah ter, podobno, pričela s potapljanjem.
Ženska v stanjih po kompliciranih vaginalnih porodih in porodih s carskim rezom potrebuje nekaj več časa za popolno okrevanje: popolno celjenje rane, popolna povrnitev mišične funkcije in obnova krvi običajno traja približno 6 tednov. Vsekakor pa omenjena problematika sodi v okvir ginekologove presoje o primernosti za ukvarjanje s potapljanjem in je odvisna od vsakega posameznega primera.
Kar se tiče telesnega stanja, ženskam običajno svetujem vsaj mesec dni pavze po porodu pred potapljanjem, če se jim že zelo mudi (običajno pravijo, da nočejo izgubiti sezone), so v dobri telesni kondiciji in izrazijo željo po potapljanju. V primeru carskega reza, slabe telesne kondicije in tistim, ki se jim ne mudi tako zelo pa svetujem dva meseca premora, od tega 7. in 8. teden po porodu nekoliko več fizične aktivnosti kot npr. sprehod 2 km dnevno, sproščeno plavanje do 1 h vsak drugi dan in gimnastične vaje za razgibavanje oz. karkoli drugega primernega za povrnitev telesne kondicije in sposobnosti za dvigovanje bremen pri potapljanju, npr. jeklenke, pasu z utežmi ipd. Pri vsem pa lahko pomaga tudi planiranje rojstva tako, da ženska zanosi koncem poletja in tako ulovi prihodnjo potapljaško sezono, ampak, saj veste, pri teh stvareh človek le ne more biti tako švicarsko natančen, kajne?
Poleg telesnih komponent zdravja matere, so v obdobju do približno enega leta po rojstvu pri deležu mater statistično pomembna (1 primer na 1000 rojstev) še resna nihanja razpoloženja. Ta so sicer najbolj opazna v obdobju od neposredno po porodu, najpogostejše pa se pojavljajo v 2. do 3. tednu po porodu, skoraj vedno pa pri vseh primerih v prvih 8. tednih po porodu. Običajno so znaki blagi in vključujejo težave pri spanju, nemir, razdražljivost ter hitro menjanje razpoloženja. Omenjeni znaki lahko preidejo v poporodno depresijo in, pri disponiranih posameznicah v poporodno psihozo, ki je sicer nujno stanje v psihiatriji, nezdružljivo s potapljanjem zaradi velike nevarnosti samomora. Tudi zaradi omenjenih morebitnih duševnih sprememb je meja 8 tednov po porodu dobro določena. Seveda tudi v tem primeru velja, da je počutje ženske tisto, ki narekuje, če se bo potapljala ali ne. Vsekakor se je potrebno zavedati, da je potapljanje (še posebno po devetmesečni prekinitvi) potencialno stresna aktivnost, ki lahko sproži ali poslabša motnje razpoloženja, obenem pa je potrebno poudariti tudi pomen ljudi v bližnji okolici potapljačice (npr. partnerja) v smislu razumevanja stanja, v katerem se nahaja ženska ter odnosne in čustvene podpore pri ponovnem vključevanju v potapljanje. Predvsem na moške partnerje v tej fazi leti očitek, da prepogosto interpretirajo vedenje ženske kot ˝muhavost˝ ali ˝željo po vzbujanju pozornosti˝. Pozitivna spodbuda bo v tem smislu gotovo lahko pomagala ženski, da bo preko ponovne prijetne izkušnje ponovno pridobila interes in veselje ter nenazadnje zavest, da lahko funkcionira kot pred porodom.

Dojenje

Podobno napačno prepričanje kot ono o privabljanju morskih psov je tudi to, ki zadeva nevarnost za dojenčke, ki pijejo mehurčke dušika z mlekom matere, ki se je vrnila s potopa. Nobeni resni (?) študiji, ki se je ukvarjala s tem ˝problemom˝ ni uspelo dokazati, da bi se mehurčki dušika tvorili v materinem mleku. Pa tudi, če bi se (kar je, roko na srce, fiziološko čisto možno, saj se višek dušika lahko izloča v vsa tkiva telesa in zato lahko tudi v tkivo mlečnih žlez), to ne bi imelo nikakršnega pomena za dojenčka. Mehurčki dušika bi namreč zašli v prebavni trakt dojenčka, kjer je zrak (v katerem je 79% dušika) že tako ali tako prisoten. Dojenček bi v najslabšem primeru tudi mikroskopske mehurčke dušika iz mleka izločil z zadovoljnim podrtjem kupčka po obroku mleka, preden bi, sit, veselo zadremal. Nobenega strahu, torej.
Obstaja pa nekaj drugih, nekoliko resnejših tem, povezanih z dojenjem in potapljanjem, ki jim je dobro nameniti nekaj pozornosti. Prva se tiče prekomerno polnih dojk, če je mati odsotna več ur (npr. na potapljaškem izletu s plovilom) in v tem času ne doji. Neprijetna napetost in stiskanje obleke sta običajno posledici pri potapljanju, čeprav je potrebno poudariti, da spremembe tlaka ne vplivajo na prekomerno polne dojke (saj v njih ni zračnih prostorov). Dobra praksa pa je vseeno ta, da si doječa mati izprazni dojke pred potopom (ročno ali z uporabo temu namenjene črpalke) in shrani mleko za hranjenje otroka v času, ko bo odsotna. S tem se bo izognila neprijetnemu občutku, poskrbela za obrok otroka in očeta popolnoma zaposlila za obdobje, ko je ne bo.
Druga pomembna stvar je tudi higiena in nega dojk. V porodnišnici (če ne že prej) mamice običajno vedno naučimo tehnik pravilnega dojenja in higiene prsnih bradavic, s čimer želimo preprečiti nastanek razpok (ragad) na prsnih bradavicah. Ne le, da je dojenje v primerih poškodb bradavic boleče za mater, ranice predstavljajo tudi vstopno mesto za bakterije, ki povzročajo neprijetno vnetje dojk (mastitis), ki ga je potrebno antibiotično zdraviti. V primeru potapljanja z ragadami tako v morski, še bolj pa v sladki vodi obstaja nevarnost prenosa patogenih bakterij s prsnih bradavic na otroka in s tem nekaterih posebno trdovratnih infekcijskih drisk. Tehnike pravilnega dojenja ter striktne higiene in nege prsnih bradavic (npr. s kamiličnimi kopelmi, posebnimi geli ipd.) so za mamo potapljačico še posebno pomembne.
Tretja stvar se tiče presušitve mleka zaradi potapljanja. Vzroka sta v tem primeru lahko dva: prvi in najpogostejši se tiče dehidracije, ki je pri potapljanju običajen pojav, posebno pri ženskah, če nanj niso pozorne. Neoprenska obleka, poletne temperature, morska voda, poleg siceršnje izgube tekočine z mlekom pri dojenju, so faktorji, ki lahko privedejo do presušitve mleka. Drugi vzrok, ki je povezan s prvim, pa se tiče visoke potrošnje energije matere pri potapljanju: naporni potopi, telesna aktivnost, potovanje, ipd. so faktorji, ki zmanjšujejo energijske zaloge telesa in lahko v ekstremnih primerih (npr. desetdnevnih počitnicah v Egiptu s tremi potopi na dan) ali konstitucijsko drobnejših ženskah privedejo do tega, da se zaustavi izločanje mleka. Spremljajoči vzrok, ki je v ozadju omenjenih fizioloških stresov pa je, seveda, duševni stres. V primeru daljšega potovanja mora doječa mati še pred odhodom tako razmišljati tudi o umetnih nadomestkih za mleko, še posebno pri (vse pogostejših potovanjih z dojenčki) v eksotične kraje. Preventiva pa vključuje pitje zadostnih količin tekočine (okrog 2 - 3 L poleg tekočin v hrani, lahko tudi več v topli in vlažni klimi) in dovolj kalorično prehrano.