Voščila znajo biti tudi konstruktivna - malo po polnoči sva se z Ivanom zmenila,
da greva smučat. In sva šla v Tamar. Če nimaš zvez, avto pustiš pri skakalnicah,
cesta je (bila) vozna samo s smučmi za enkratno uporabo. Do višine ca 1500m
je deževalo, kar se je poznalo na snegu, ki je bil pokrit s precej debelo ledeno
skorjo (se ne predira), na katero so psi prijeli le s polno površino (Ivan se
je s srenači precej manj mučil). Višje gor je na skorji vedno več pršiča in
tako do vstopa v Ozebnik (baje so razmere v njem zelo dobre). Midva sva skušala
nadaljevati proti Kotovemu sedlu, vendar sva prišla le 100m višje, kjer sva
obrnila, ker je bilo napihanega snega odločno preveč za najine živce. Smuka
navzdol - poezija do gozda in pojezija naprej. Okrog pršiča se itak ni kaj za
pogovarjat, v skorjo pa so robniki ravno še prijeli. Nižje proti gozdu se je
začela kloža že malo lomiti, hkrati pa so, tam kjer je držala, robniki prijeli
bistveno premalo za dober občutek (kriva je seveda inverzija, ki je poskrbela
za ca 5 stopinj nižjo temperaturo). Tako sva zaplula v nazaj meglo in gozd s
premalo snega in naprej po tekaški progi s še manj snega. Komur se ljubi se
lahko prebija še malo po gozdu ob cesti, kakšen kilometer pred rampo pa je snega
nepreklicno konec.