Kaj pa je takega iti poleti na Kamniško sedlo, boste rekli... No, včasih je. V nedeljo je namreč cel dan prav nemarno deževalo, pohladilo se je za kakih 20 stopinj, na Obali je zmetalo nekaj bark na kopno, ljudje iz Kranjske gore niso mogli domov... In kakor je že običaj zadnja leta, je v naših hribih zapadel prvi sneg.
Že cel dan sem težil ljudem okrog, da gremo na krajši deževen sprehod, pa se nobenemu ni dalo. In tako sem malo čez šesto popoldne pogledal skozi okno in videl, da se trga. No, meni se je takrat zares utrgalo, nekaj sem na brzino pojedel, vmes ugibal, do katere višine je kje sneg zares padal in kam lahko grem, da bom ob spodobni uri še doma. In se odločil za Kamniško Bistrico, kjer je bilo največ možnosti, da pridem do snega - če ne bo videti, da je na Kamniškem sedlu kaj belega, grem lahko še zmeraj na Kokrško in naprej proti Grintavcu, kjer zagotovo ne bom ostal suhih čevljev. Med vožnjo proti Kamniku sem bolj gledal hribe kot pa cesto, tudi proti Kamniški Bistrici ni bilo dosti bolje. Videl sem, da je meja beline nekje med 1800 in 1900 metri, kar pomeni, da je tam vsaj 5 cm snega in da je zelo velika verjetnost da je na Kamniškem sedlu belo.
Na Jermanco sem priplezal po precej bolj poškodovani cesti, kot pa je bila teden dni nazaj, okrog sedmih zvečer. Prve packe snega so bile že malo nad 1600 metri, kakih 100 metrov pod sedlom pa je bilo potrebno že kar paziti, da čevelj ni zdrsnil na zasneženi travi. Ob osmih sem kot prvi in edini gost prestrašil oskrbnika koče, dobil čaj (hiša častila) in šel počasi dol. No, vmes naredil še dva snežena moža s kičastim pogledom na dolino, kjer so luči že čisto zares opravlajle svojo nalogo. In prišel ravno na konec koncerta v KUD, kjer se je zaključeval Trnfest.
Aja, fotk ali filma tokrat ne bo. Če koga zanima, naj si gre pogledat - ne bo mu žal.