Trening gaženja je zmeraj dobrodošla stvar, da znaš potem ceniti, kako je fajn,
ko hodiš s psi naokrog. Glede na to, da se je zbrala predvsem borderska družba,
sem tudi jaz tokrat vzel bord in skupaj smo se odpravili na skrajni vzhodni
konec Košute. Mimo planine Dolge njive smo luknjali smučino predhodnikov proti
sedlu, na katerem lahko že pogledaš na Jezersko. Potem pa na primernem mestu
levo navzgor, kjer smo do poslednje iglice spoznali ruševje preskočili ograjo,
še malo ruševja in ugrezanja do riti, greben, s pol metra pršiča poprhane skale,
malo frikarije ter vrh malo bolj vzhodno od Košutnikovega turna.
Sneg se je izmenjeval od kložastega
pršiča do trde klože z 10 cm pršiča na njej do uživaškega globokoga pršiča.
Čisto povsod ni bilo podlage, tu pa tam je na površje pogledala kakšna trava
ali skala nižje spodaj smo si izbrali grapico, ki nas je pripeljala spet proti
Dolgim njivam in potem na joto, ki jo je Jure scopral že prejšnji dan.