Za soboto so vremenarji obljubljali toplo spomladansko vreme in sonce. Pri soncu
se niso zmotili, neke posebne vročine pa nismo opazili, pa še nekdo je pozabil
odprta vsa okna in vrata, tako da nas je spremljal kar soliden prepih.
Avto nam je uspelo pripeljati nekje do pol poti do Krvavca. Mimo smučišča smo
oddrsali proti prvemu grebenu, se odpeljali v naslednjo dolino in do planine
Koren. Zgornjih 15 cm je nepredelanih, spodaj pa trda kloža, ki pod smučko ne
udre, če pa si bos, pa se lahko potopiš do pasu. Nad planino se je menjaval
napihan sneg s kložo, mestoma ledenimi ploščami in tu in tam celo kaj kompaktnega
pršiča. Spontano se je sprožil tudi en počasen površinski plaz delno sprijetega
snega.
Smuka je bila hm, zabavna. Večinoma so letele pritožbe na skorjo, ki je bolj ali manj zavzeto prekrivala vso površino. Kljub temu se je dalo nekako peljati. Zgoraj sem našel malo bolj strmo grapico, spodaj pa je bilo potrebno malo bolj pogumno spustiti in pri večji hitrosti je bilo lažje rezati površino.
Sledil je še vzpon (po pršiču) na greben in potem spust proti smučišču, kjer
smo izkoristili dobro voljo žičničarja in se zapeljali še enkrat do stolpa in
nato po razriti okolici smućišča in cesti do avta.
Drugič bomo morda malo bolj zgodaj vstali in morda potegnili še čez eno dolino
do Kalške gore... Za boljšo predstavo pa še Mihovi posnetki.