Pozno vstajanje ter sumljive razmere in vreme sta botrovala izbiri Vršiča kot
parkirišča. Počasi sem drsal po cesti in razmišljal, če se sploh splača riniti
gor, saj so se s primorske strani valile megle, pa tudi drevesa je nekaj blazno
žgečkalo, tako da so se stalno pripogibala (v vetru, da ne bo nesporazuma).
Nekaj ovinkov pod Erjavčevo kočo vidim pred seboj Robičje in dve vzporedni grapi, ki sta segali do sredine pobočja, po levi bi se potem dalo po na videz povezanih policah spalamuditi do grebena (imena ne vem). Gremo pogledat, sem rekel, danes itak ni dan za kaj boljšega početi. Skozi gozd se mi je ponekod na smučeh udiralo do kolen, ko pa sem prišel do grap, v katerih je bila na dnu plazina, pa je bilo boljše, še posebej, če nisi zavil preveč v breg grape, sicer sem bil spet do kolen v čofti in kopal smuči izpod plundre.
Ko je postalo prestrmo za hojo na smučeh, se je kot nalašč z desne prikazala gaz, ki sem jo sicer opazil že spodaj, le da se je vila po sosednjem grabnu. Že gor grede sem videl, da bom imel priložnost dokazati svojo iznajdljivost, saj je grapa vsebovala do meter širok in prav toliko globok kanal, ki ga je skopal plaz, skalni skok in sneg, ki se je vsakih nekaj metrov spreminjal od poledenele klože do globoke čorbe.
Vrh grape me je čakalo malo rokovanja z ruševjem in prehod prek še ne splazene flanke, prek katere sem šel čisto potihem, potem pa bi bilo na vrsti prebijanje po strmih travah in ruševju. Odločil sem se, da se bom držal načela, da ne hodim tam, kjer se ne da smučati, da ne bom preveč pogumen in na smučeh prečil nagnjen kiper plundre, ki bi me prikrajšal za najboljše metre grabna v primeru, da bi se odločil odpeljati v prepad in se na vrhu grape obul v smuči.
Tokrat smučarija ni bila nekaj česar
bi se hotel vse življenje spominjati. Za vsak zavoj posebej je bilo potrebno
preveriti, na kaj bom priletel, poleg tega pa so mi kanali, ki jih je povzročil
plaz, povzročali nemalo klavstrofobije. Tako prvih 100 metrov, malo nižje se
je dalo narediti celo nekaj spodobnih zavojev, nad skalnim skokom pa so spet
delale brzice in role, tako da sem brez slabe vesti vzel cepin v roke in odštanfal
navzdol kakih 30 metrov. Sledila sta dva lepa zavoja po bregu grabna, v katerih
sem tudi malo pobožal (na srečo) travnato podlago, potem pa po grapi navzdol
po ca 2 metra ozkem pasu uporabnega terena med plaznico in globočinami plundre,
ki je plaz ni uspel utrditi. Po še nekaj zavojih po gozdu sem pristal na cesti
(pozor pred sankači, kjer se sanke peljejo posebej, sankač pa posebej) in pritelovadil
do piva...