Spet pozno vstajanje in vožnja po megli proti meglenemu Ljubelju. V Tržiču se
malo začnejo trgati megle, vendar si hitro premislijo. Ko hodimo po smučišču
navzgor, sprašujemo GRSjevce na sedežnici, kje se začne sonce. Na Trianglu,
pravijo. Na vrhu prve sedežnice občutimo znamenito prijaznost lokalnih žičničarjev.
Da je prepovedano hoditi po smučišču. Na srečo pride zraven en GRSjevec in pojasni,
da je smučišče ledeno in da bomo imeli težave brez srenačev, da pa so z ratrakom
potegnili špuro pod sedežnico. Se zahvalimo in gremo po špuri, ki seka nekaj
plazov navzgor.
Vmes se spet trgajo megle, dobimo še celo nekaj žarkov. Mene zapelje grapa, ki se začne sredi zgornjega smučišča (ena levo od Centralne). Na trenutke se prav grdo udira, tu in tam pridem celo do melišča. Kmalu ujamem gaz (verjetno od prejšnjega dne, ki vodi v skrajno desno grapo. Ta ni zalita do vrha, zato si ca 100m pod grebenom nataknem smuči in hočem odsmučati.
Naenkrat se pripodi oblak in vse naokrog mene je mleko. Levitiram sredi grabna, v oporo so mi stopinje in smučina predhodnika. Sneg je sicer super, samo kaj ko ne vem, kdaj se peljem dol, kdaj pa v klanec. Prvih 100 metrov odpeljem po spolirani kloži, na katero je ponoči padlo slabih 10 cm pršiča, malo nižje pa me pričaka "ta zahrbtna" kloža. ki me po kratkem postopku posadi v sneg. Ker se megla nikakor noče razkaditi, sem načrte o obisku sosednjih grap primoran opustiti. Tako se peljem sredi ničesar navzdol, vmes ujamem tu in tam kakšen jezik čisto pravega pršiča (malenkostno pokritega s skorijco). Smučišče sem opazil šele, ko sem zapeljal nanj.
Malo še čakam, gledam, če se bo kaj razkadilo, pa se še zmeraj vidi samo slabih 20 metrov. Gremo torej dol... V dolini sonce, le hribi so bili še cel dan v oblaku.